transnacional / Bogdan Lešnik: Kaj storiti

Zastavilo se mi je praktično vprašanje. Kaj lahko v današnji situaciji stori nemočen intelektualec? No, boste rekli, če je nemočen, potem najbrž ne veliko, in to je res že pol odgovora. A ne sklepajmo prehitro. Poglejmo predpostavke tega vprašanja drugo za drugo: prvič, kaj je "intelektualec", drugič, da je nemočen, tretjič, o kateri situaciji govorim, in nazadnje - da je treba kaj storiti.

"Intelektualca" bom definiral enostavno. To je moški ali ženska, ki razmisli. Ta definicija se ne veže niti na poklic niti na izobrazbo niti na morebitno obdarjenost z razumom, temveč na delo, ki ga opravimo, ko razmislimo. Je široka, a ne preširoka. Upravičeno lahko rečemo, da ljudje vedno "mislimo", celo tedaj, ko tega ne vemo, saj je ves naš predstavni svet mišljenje; če bi tako definirali intelektualno delo, bi bili vsi ljudje intelektualci. Ne drži pa, da vedno tudi razmislijo. Mišljenje je lahko (in v večini primerov tudi je) rutinsko prežvekovanje peščice sklepalnih obrazcev, razmisliti pa pomeni resno pretehtati argumente, motive, možne posledice itn. - celo mrežo navezav.

Vprašanje, kaj lahko stori "intelektualec", je torej najprej vprašanje, kako spodbuditi k razmisleku. To ni lahko, ker razmislek v pravem pomenu besede vključuje odkritje. Razmisliti kaj (ali o čem) pomeni podvreči tisto kritiki ali presoji. Kako se bo to izšlo, ne more biti znano vnaprej, ali pa ne gre za razmislek. Razmisliti nikoli ne pomeni ponoviti, kar je že dognano; lahko pomeni le znova podvreči presoji kaj, kar se zdi dognano. In iziti se mora, če ne, tudi ne gre za razmislek. Razmisliti vedno pomeni "razmisliti do konca".

Kotiček za jezikolovce. Glagola razmisliti in razmišljati se ne razlikujeta le po glagolskem vidu. Nedovršnik razmišljati ima ohlapen, širok pomen miselnega pretresanja, ki ga izrazi tudi glagol premišljevati. Dovršnik razmisliti je določnejši in hkrati kompleksnejši; pomeni vzeti v pretres IN sprejeti nekakšno resolucijo ali odločitev (ali stališče ali mnenje ipd.). Dovršno dejanje ima dve dobi in je opravljeno šele, ko je dosežena druga. Morda zato ne moremo rabiti dovršnika v "pristnem" sedanjem času (tistem, ki se ujema s časom izrekanja). Ko sem rekel, da so intelektualci "ljudje, ki razmislijo", nisem povedal nič o tem, kaj počnejo zdaj; nakazal sem le splošno zahtevo, da dosežejo drugo dobo (kar jih razlikuje od ljudi, ki zgolj razmišljajo), ne da bi izpustili prvo (kar jih razlikuje od ljudi, ki nekritično oblikujejo mnenja in sprejemajo odločitve). Pravi, "pristni" sedanji čas lahko izrazimo le z nedovršnikom (razmišljam), ki se v tem primeru ujema s prvo dobo razmisleka (druga doba, doba "resolucije", je poznejši logični čas - tukaj prihodnost). A samo v tem pravem sedanjiku rabimo nedovršnik za dejanje, od katerega pričakujemo sklep, odločitev ali odgovor (razmišljam, ali ne bi ..., razmišljate o hrani?), tako v nepravem sedanjiku kakor v vseh drugih časih pa razmišljati pomeni komaj kaj več kakor razkladati in prekladati misli (pisec razmišlja, jutri bom razmišljal, veliko je razmišljala).

Ste še z menoj?

Načeloma se lahko lotimo razmisleka o čemer koli, v praksi pa so to vedno teme, ki (in kolikor) zadevajo nas same. Resda pogosto govorimo (in pišemo), kakor da ne bi bili že večplastno udeleženi pri tistem, o čemer teče beseda, in se potem izgubljamo med množico abstraktnih stališč, mnenj, ocen, presoj in odločitev. Megla pa se dvigne in podoba postane preglednejša, če jih povežemo s konkretnimi interesi v konkretnih razmerjih. Ta naveza je tako rekoč stalna okoliščina, ki jo moramo vedno upoštevati, tako pri izjavah kakšnega ministra kakor pri tistem, kar beremo v pismih bralcev.

Če pa je "intelektualec" nekdo, ki lahko doseže razjasnitev, zakaj sem ga potem opisal kot nemočnega? Marsikdo se ne bi strinjal. Mediji mu zvečine niso nedostopni. Pogosto ima nekakšno politično težo, tudi če nima oblasti. In navadno ni reven, kakor so revni ljudje, ki nimajo ničesar, tudi če nima veliko. Kar se zadnjega tiče, ne smemo podcenjevati konzervativne narave ugodja, že minimalnega. Zaradi nje smo nekako dvojno nemočni: imamo kaj izgubiti, a ne dosti takega, kar ne bi bilo pomilovanja vredno. Kar pa zadeva politično težo - ta v resnici potrjuje nemoč "intelektualca", saj že sam izraz pove, da merimo njegovo delo po političnih, ne po intelektualnih kriterijih.

Priznati moramo tole: če se lotimo dela, ki mu rečemo "razmisliti o okoliščinah, v katerih živimo", se jih že lotimo spreminjati. To nam pove vsakdanja izkušnja. Torej razmislek vendarle ima nekakšno moč? Seveda, saj mu prav v tem primeru rečemo tako. A to je njegova moč, ne naša. Lahko določi ali spremeni kurz našega delovanja, sami pa smo zdaj nemočni za povrh še pred tem.

Zgled imate pred seboj - bliža se konec kolumne, mi pa smo še zmeraj bolj na začetku. Izgovorimo se lahko, da si zanimive teme zaslužijo, da jih obdelamo počasi in izčrpno. Toda ali so res zanimive? Nemoč intelektualnega dela se kaže tudi v tem opažanju: celo posrečen razmislek (ta omejitev izloči navidezne in nekorektne izvedbe, ki jih lahko takoj zavržemo) lahko nikogar ne zanima. S stališča ekonomije vsakdanjega življenja je to razumljivo. Za to delo, kakor za vsako, si je treba vzeti čas; poleg tega njegov izid ostaja negotov, ker mora vsakdo sam razmisliti, da bi bilo res opravljeno. Ne zadostuje, da se posvetim kakšni stvari, jo razmislim in potem oznanim vesoljnemu občinstvu, do česa sem prišel - tudi občinstvo mora razmisliti o tem, od začetka do konca, da bi lahko še naprej govorili o razmisleku. Lahko pa tega dela ne opravite kratko malo zato, ker se zanesete na že opravljeno delo; v tem primeru se bo tudi izvirno posrečen razmislek kmalu spremenil v svoje nasprotje in postal slepo orodje gospostva.

Če ga pa opravite - no, v tem primeru se bo zaradi omenjene stalne okoliščine vaš razmislek verjetno izšel drugače kakor moj. Kaj sem potem v resnici dosegel?

(Se nadaljuje.)