Kolumna / Bogdan Lešnik: Kaj storiti (II)

Zadnjič sem bral Sobotno prilogo in strmel. Kaj ni postal ta časopis nekakšna konservativna verzija Financ? Tako rekoč ultrakonservativna, če sklepam po pismih bralcev, k finančnim temam pa prispeva celo pisatelj, ki obračunava svoj virtualni honorar.

V nasprotju s splošnim mnenjem, zapisanim v uvodniku tiste številke, da se ob vstopu Slovenije v EU ni zgodilo še nič, sam mislim, da se je nekaj vendarle zgodilo. Res se ni zgodilo nič posebnega ob administrativnem vstopu. Še tisto malo praznovanja je bilo brez podlage (ali pa jo je imelo kje drugje), saj, kakor ugotavlja komentator, bistvenih koristi od pridružitve še ni in ne bo tako kmalu, npr. prostega pretoka ljudi. To pridruževanje bo trajalo.

Ne drži pa, da se ni zgodilo še nič. Vmes smo pretrpeli nekakšno množično psihozo. Morda je še nismo preboleli. Mislim na dva problema, ob katerih razpadajo umi - ksenofobijo, ki smo jo spoznali ob izbrisanih, in homofobijo ob razpravi o zakonu o istospolnih partnerskih zvezah. Kaj je ta izbruh ksenofobije in homofobije drugega kakor odziv na neizogibni novi red, ki ga vnaša pridruževanje EU? Premeščen odziv, seveda, a zato nič manj silovit.

Poimenovanje s "fobijo" nas ne sme zapeljati, da bi v tem videli zgolj nevrotični problem. Ne, gre za pravo paranojo, tako z blodnjami, ki je dostopna za obravnavo menda le na en način - tako, da stopiš na njen teren in sprejmeš njene blodne predpostavke, nato pa "od znotraj" pokažeš na njihove absurdnosti in protislovja in sčasoma vpelješ kritični razmislek.

A kdo bo to napravil? "Obravnava" v gornjem pomenu besede je sicer intelektualno delo, toda za njegovo izvedbo morajo biti izpolnjeni še drugi pogoji (analitična pozicija predpostavlja vsaj še kompetenco in dogovor). Intelektualni delavci pogosto zmoremo samo prvi korak od naštetih; stopimo na ta teren, potem pa tam obtičimo in razvijemo še nove blodnje. Tako na zadnji strani iste SP berem o "častilcih Tita", ki da so povsem primerljivi s kakšno versko sekto - čeprav gre le za obliko zabave, ki nima nobenih značilnosti institucije. Namesto razmisleka o nedvomno zanimivem in analize vrednem pojavu dobimo blodnjo, konstruirano na podoben način, kakor so komunistične oblasti pripisovale panku nacistično ideologijo.

Lahko bi sklepali, da avtorju (tudi pisatelju) lastna izkušnja ne dovoliti izstopiti iz blodnega kroga - izkušnja, zaradi katere tudi nenehno obnavlja isti konflikt. A kako se upreti "lastni izkušnji"? In zakaj? Saj iz nje izhaja tudi najboljše, kar zmoremo.

Tako nemočno je intelektualno delo. Že tako je njegov vpliv minimalen, hkrati pa je še ujeto v past, saj ga spodbuja prav tisto, kar ga po drugi strani omejuje.

Kdor verjame v bazično korektnost institucij, se je najbrž zgrozil zaradi dokazov o nasilju koalicijske vojske nad iraškimi zaporniki. Vojska Združenih držav se reklamira (ne le v vsakem drugem filmu, ampak tudi v javni govorici njenih predstavnikov) kot zgleden aparat pravice - zdaj pa tole? Toda ti prizori so v skladu s temeljno nalogo (vsake) vojske, da vzdržuje oblast. Kaj je tovrstno seksualno nasilje drugega kakor oblika premagovanja sovražnika, vzpostavljanja oblasti nad njim? Primitivna, to že, a očitno učinkovita, saj je tako rekoč železno pravilo. Tudi najmočnejša vojska na svetu se mu ne izogne.

Domnevam, da profesionalna vojska ni po naravi stvari tolpa psihopatov, ki jih pritegne to, da lahko v njej strežejo svojim sadističnim vzgibom. In verjamem, kar pravijo sorodniki obtožene ameriške vojakinje - da gre tako rekoč za zgledno osebo. Bilo bi lažje, če bi lahko mislili, da gre za osebnostno motene posameznike, ki bi jih kratko malo odstranili. Vendar po vsem sodeč institucija sama s svojim delovanjem doseže, da se tudi pri čisto spodobnih osebah razplamtijo sadistični vzgibi. V vojni ste nenehno ogroženi (to je očitno v Iraku), hkrati pa dobite veliko moč, podprto z megalomansko mitologijo; že to je dovolj, da izgubite razsodnost, so pa še številna druga protislovja, ki jim nimate kam ubežati - razen v norost.

Tak "institucionalizirani sadizem" lahko opazite tudi pri birokraciji.

V prejšnji številki Mladine se je izrekel še en nasprotnik istospolno usmerjenih - morda prvi, ki smo mu sami pomagali do besede, ko smo vztrajali pri univerzalnih človekovih pravicah. Saj je menda jasno, da ima prav zaradi tega načela džamija podporo marsikaterega geja in lezbijke? Oziroma, natančneje, podporo tistih, ne glede na spolno usmerjenost, ki mislijo, da je treba varovati vse pravice vseh ljudi ob vsaki priložnosti?

Muftijevo mnenje o istospolno usmerjenih moramo seveda primerjati z mnenjem katoliške cerkve, ki ga je prenašal (zdaj že bivši) nadškof in metropolit. V obeh primerih gre za stališče institucije; in to stališče je povsem enako, čeprav se instituciji sicer reklamirata kot različni in sta pravzaprav tekmici. Obe sta totalitarni - imata načrt za človeštvo, ki se mu ali podrejate ali pa vas ni (vsaj ne na očeh). Njuna načrta se v podrobnostih nemara razlikujeta, skupno pa je obema to, da v imenu skupnosti verujočih nasprotujeta pravicam istospolno usmerjenih in da imata to, da jim nasprotujeta, za svojo pravico.

Na tej točki mufti pričakuje celo nekakšno koalicijo religij - prisilno koalicijo, bi lahko rekli, saj drugim, npr. evangeličanom, odreka pravico, da se odločijo sami. Hkrati pa blago zagrozi: če bi bil zlonameren, bi privoščil kristjanom, naj kar imajo svoje istospolno usmerjene; bodo prej izumrli. Najbrž niti ne ve, da citira Himmlerja, ki na Poljskem ni preganjal istospolno usmerjenih (če niso bili Nemci), da bi Slovani prej izumrli. Rajhsfirerjeva zlonamernost se je kazala tako, da ni preganjal istospolno usmerjenih Poljakov. Mufti pa ni zlonameren, zato je pripravljen preganjati istospolno usmerjene tudi med kristjani.

Iz tega seveda ne moremo sklepati, da je mufti simpatizer tretjega rajha. Lahko pa sklepamo, da totalitarne ambicije pripeljejo do vedno enakih strategij. In njihove žrtve so vedno iste skupine ljudi.

(Se nadaljuje.)