Transnacional / Brane Kovič: Modrijani

Tovarišu Stalinu pripisujejo avtorstvo izjave "Zaupanje je dobro, kontrola še boljša!". Literarni ekvivalent mu sicer lahko najdemo tudi v Orwellovi negativni utopiji 1984, kjer vseprisotnost nadzora povzema stavek "Big Brother is Watching You!", kako orwellovska pa dejansko postaja resničnost, se na vse bolj grozljive načine lahko prepričamo vsak dan, ne glede na to, na katerem koncu sveta živimo.

Duhova brkatega Gruzinca in Orwellovega Velikega brata se med drugim sprehajata po prostorih slovenskega kulturnega ministrstva, v okviru katerega brezimni modrijani za mastne denarje vztrajno producirajo abotnosti, kakršna je na primer "Pravilnik o poslovanju s predmeti kulturne dediščine", ki sicer še ni začel veljati, a človeka spreleti srh že ob dejstvu, da kdo kaj podobnega v družbi, ki se ima za demokratično in utemeljeno na tržnem gospodarstvu, sploh obelodani. Da se ne bi prenaglili in njegove vsebine po inerciji pripisali zgolj komunajzarskemu pedigreju aktualne kadrovske zasedbe na Maistrovi ulici, velja poudariti, da omenjeni "pravilnik" nastaja na osnovi že požegnanega "Pravilnika o določitvi zvrsti kulturne dediščine", objavljenega v Uradnem listu RS št. 73/2000 z dne 19. 8. 2000 (str. 9053-9054) s podpisom pokojnega Rudija Šelige, ki je ministroval tistih nekaj mesecev, ko so slovensko vlado vodili Janševi in Bajukovi "ta črni". Prvi člen tega državnoupravnega akta "zaradi nadzora nad izvozom, iznosom, uvozom in trgovanjem s premično kulturno dediščino" poleg niza logičnih in povsem utemeljenih opredelitev predmetov, ki spadajo med kulturno dediščino, vsebuje tudi cel kup slaboumnih definicij (recimo, v 4. točki: "akvareli, gvaši in pasteli, ki so ročno izdelani, v kateremkoli materialu in na kateremkoli nosilcu ..." - se morda akvareli izdelujejo tudi strojno in slikajo na kamen ali pleh?, ali v 17. točki, "ure ter njihovi deli ..." - torej tudi kvihti, starejši od 50 let - in "... strelivo, razstrelivo ...", torej tudi star pulfer, da ne naštevamo naprej) in paranoičnih obsesij z vsem, kar je "domače" in zaudarja po plesnobi. V nasprotju z ureditvami teh in podobnih vprašanj v zakonodaji in podzakonskih aktih normalnih držav oziroma članic Evropske unije (na primer, uredba EEC No. 3911/92, objavljena v Official Journal L 395 z dne 31. 12. 1992), kjer so merilo spomeniškovarstvene zaščite vrednosti posameznih tehnik in zvrsti artefaktov (slik, grafik, skulptur, fotografij, orožja, pohištva, knjig ...), namreč vrli Slovenci prisegamo zgolj na starost (več kot 50, 75 ali 100 let), četudi gre za predmete, ki dejansko niso vredni niti piškavega oreha.

Pripravljajoči se "Pravilnik o poslovanju ..." pa gre še nekaj korakov dlje od tistega s Šeligovim podpisom in med drugim zahteva, da trgovec oziroma posrednik, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo (zasebni antikvar, galerist ...), zahteva osebne podatke tako od predhodnega lastnika kot od kupca (od kdaj vas imajo trgovci pravico legitimirati?), vsak predmet fotografira (na formatu 9 x 13 cm) in v primeru, da preneha z dejavnostjo, evidenco, ki jo mora hraniti najmanj 5 let od nastanka vpisa, izroči Ministrstvu za kulturo. Eden največjih absurdov je nesporno 5. člen predlaganega pravilnika, ki zahteva, da med dnem prevzema oz. odkupa predmeta in njegovo prodajo ne sme preteči manj kot 10 dni (če bi se torej kupec našel prej - adijo, biznis!), da bi si ga gospoda z Ministrstva eventualno blagovolila ogledati - koliko novih birokratov oziroma samozvanih "strokovnjakov" za presojo vloge in pomena kakšne glažovne ali kositrnih piskrov za nacionalno identiteto Slovencev bo zategadelj treba zaposliti in seveda plačati iz državnega proračuna? Škribonceljni, ki sestavljajo tovrstne "pravilnike", očitno vse gledajo skozi optiko lastne obsedenosti s popisovanjem in nadzorovanjem, zato tovrstno raboto pričakujejo tudi od starinarjev in art dealerjev in jim (v 3. členu) nalagajo pedantno popisovanje in fotografiranje (tudi "z vseh strani") predmetov, ponujenih v prodajo - torej dodatno utapljanje v papirjih zgolj zaradi dejstva, da si je to neki "po poklicu pameten" inkarnat, ki si udobno greje svojo mozoljasto rit v državni službi, izmislil. Prav nič se ne bi čudil, če bo kaj podobnega zahteval še od druščine, ki ob nedeljskih dopoldnevih v slovenski prestolnici razprostre svojo šaro po štantih vzdolž desnega nabrežja Ljubljanice.

Že večkrat sem izrazil svoje pomisleke v zvezi s popolnoma nekritičnim institucionalnim poveličevanjem vsakovrstnega s patino, pajčevino in trohnobo zaznamovanega junka na eni ter mačehovskim odnosom do moderne oziroma sodobne umetniške produkcije na drugi strani. Navedena "pravilnika" perpetuirata isti vzorec, saj kot kriterij vrednotenja oziroma uvrstitve v fond kulturne dediščine postavljata izključno starost artefaktov in njihovih (para)pritiklin. Po logiki, ki jo vpeljujeta, je vsaka črepinja, starejša od 50 let, pomembnejša od, recimo, vrhunske slikarske mojstrovine Emerika Bernarda ali Počivavškove skulpture, nastale pred petnajstimi, dvajsetimi leti, in zaradi iste sprevržene logike brez zadržkov pod krampi in buldožerji izginjajo elitne stvaritve slovenske modernistične arhitekture, medtem ko "varuhi nacionalne identitete" doživljajo orgazme ob vsaki malce starejši "baloti", serijsko izdelani stenski uri ali lustru! Res lepa popotnica v Evropo, ni kaj.