transnacional / Brane Kovič: Kinoteka v dreku

Da, in to dobesedno. Kot smo na začetku tega meseca lahko prebrali v dnevnem časopisju, je stanje v osrednji slovenski institucije za ohranjevanje zgodovinskega spomina najpopularnejše in najbolj produktivne med sodobnimi umetniškimi praksami naravnost katastrofalno - nikakor ne v organizacijskem, strokovnem, programskem, vsebinskem in še kakšnem od relevantnih pogledov, pač pa v skrajno banalnem, fizičnem stanju njenih materialnih kapacitet. Stoli v dvorani razpadajo, o spodobnem prezračevanju (kaj šele o klimatskih napravah) ne duha ne sluha, streha je kot rešeto, v predrostoru pa obiskovalcu najprej udarijo v nos vonjave, ki uhajajo iz dotrajanih, preperelih kanalizacijskih cevi (vulgo: drek), stranišča pa so že od srede letošnjega maja zaprta. Ob napovedi, da nas čez slabo leto čakata stoti jubilej domačega filma in svetovni kongres združenja filmskih arhivov, se seveda lahko vprašamo, kako bomo obeležili svečani dogodek - z drekasto dobrodošlico udeležencem, filmskim zgodovinarjem in skrbnikom svetovne kinematografske dediščine, da si nas bodo ja zapomnili?

Urejanje prostorskih razmerij in opozarjanje na nujnost ureditve dvorane se vleče že deset let, toda kot v mnogih podobnih primerih, ko je babic veliko, je dete (beri: rezultat pogajanj) kilavo: prostori pripadajo mestu Ljubljana, njihov formalni upravljavec je Izobraževalno središče Miklošič, katerega ustanoviteljica je MOL (zato Kinoteka ISM plačuje najemnino, ki sicer menda ni ekonomska), postopek reševanja ključnih vprašanj za normalno delovanje nacionalne ustanove, kakršna je Slovenska kinoteka (podobno kot njene "sorodnice" v drugih državah) pa se vleče kot kurja čreva in se de facto ni premaknil z mrtve točke (razen v obliki nekakšnega pred nekaj meseci podpisanega protokola med mestom in državo, torej na papirju, za katerega pa vemo, da vse prenese...). Prioritete gor ali dol, do zdaj se ni zgodilo še nič konkretnega, od 12. junija je kinotenčna dvorana zaprta, kdaj bo spet lahko sprejemala gledalce, pa nihče ne ve. Ministrstvo za kulturo je za najnujnejša sanacijska dela pripravljeno odšteti ušivih 13 milijonov tolarjev, kar je glede na stanje objekta naravnost smešna vsota, takorekoč miloščina, v smislu "pomagamo, kolikor lahko". Predstavniki države nadvse radi letajo v Strasbourg (by the way, eno najprivlačnejših gastronomskih in enoloških središč papi in pupi predane dežele galske) in se razkazujejo na Croisette v mondenem Cannesu, kjer evropskim kolegom in predstavnikom stroke zagotavljajo, kako pomembna je tudi tradicionalno za kulturo vnetim Slovenčkom sedma umetnost in kaj vse bodo storili za njeno mednarodno promocijo, ko je treba konkretno ukrepati, pa brž pozabijo na retorične floskule, s katerimi so vzneseno razmetavali med alzaškimi vinorodnimi griči in pod mediteranskim soncem Azurne obale. Mestna oblast in država, naj si bosta še tako v komolce, se v primeru Kinoteke kljub načeloma sprejetim dogovorom še vedno gresta faramuciko (če ne veste, kaj je to, vprašajte pisatelja, mestnega svetnika in razvpitega football fana Petra Božiča-Voščenko iz Mladininega Rolanja po sceni!) okrog odkupa oziroma zagotovitve nadomestnih prostorov, češ, denar enkrat je, potem ga spet ni, nadomestnih prostorov Ministrstvo za kulturo nima, MOL pa hoče zamenjavo v naturi, in tako naprej, kot v neštetih zgodbah, ki se nanašajo na stanje materialne infrastrukture kulturnih ustanov v prestolnici države, ki histerično poudarja svojo kulturnost. Kinoteka naj se torej utaplja v dreku, o muzeju moderne umetnosti ni dovoljeno več niti sanjati in še marsikaj ključnega nam manjka, toda pomembno je, da ima že skoraj vsak vaški oder status "Slovenskega narodnega gledališča", da imamo vsakih štirinajst dni tak ali drugačen gledališki festival (od vseh mogočih alternativcev in njihovih bednih epigonov do posebnih čaščenj rednih repertoarskih dosežkov v obliki raznih svečanih srečanj, dnevov - komedije, igralca, in še koga - in tednov (domače dramatike, na primer) ter da besno tiskamo knjige, ki jih nihče ne bere (seveda, "kulturnost" slovenskega naroda se meri po številu letno izdanih naslovov, ne pa v povprečju prebranega števila strani). Kdor trdi, da je tod za kulturo premalo (državnega, občinskega in še kašnega) denarja, je navaden lažnivec: več kot dovolj ga je, vprašanje je le, kako in komu se deli. Da bi ga razdelili kolikor je le mogoče korektno, pa potrebujemo kompetentne, razgledane in predvsem nepristranske delilce - teh pa hudo, hudo primanjkuje.

povezava