transnacional / Uršula Cetinski: Več fantazije v resničnost!

Salzburg je majhno, bogato, tradicionalno, konservativno mesto, kamor se množice valijo predvsem zaradi Mozarta, pa tudi slovitega poletnega festivala, ki se je začel v soboto. Salzburžani so pravi mojstri turizma; na vsakem koraku kdo kaj ponuja, od zanimivih domislic in storitev do grozljivega kiča. Očitno petičnim obiskovalcev denar leti iz žepa. Sicer je življenje v Salzburgu predvsem pozimi strahoten dolgčas. Prebivalci, ki se nočejo vživeti v imidž navidez mirne, srečne meščanske družine s številnimi potomci, ki je tam edino sprejemljiva oblika bivanja, imajo precejšnje težave s socialnim okoljem. Salzburške kolegice so mi zaupale, da gredo h ginekologu raje v Linz ali na Dunaj, samo zato, da bi njihova intimnost v zatohli atmosferi opravljivega mesta to tudi zares ostala. Za okolja, ki dišijo po mestu Gogi, je značilno, da se v njih oblikujejo socialne strukture in dogodki, ki reflektirajo zlaganosti, zablode in represivnost okolice. Med tovrstne dogodke sodi tudi pravkar končani "alternativni" festival sodobnih odrskih umetnosti Sommerszene, ki ga že leta vodi Michael Stolhofer.

Stolhofer je med drugim dober poznavalec ameriške gledališke scene, zaslužen za evropsko "kariero" marsikaterega umetnika iz ZDA. Očitno gre za človeka brez geografskih predsodkov (takšnih je v mojih krogih namreč kar nekaj), saj je podpiral tudi ustvarjanje Iztoka Kovača. Uvodne takte v letošnji festival je sicer malce zagrenil David Bowie, ki ga je že med koncertom v Pragi nekaj "štrcnilo" v hrbtu, tako da je odpovedal načrtovano pojavljanje v Salzburgu in na Dunaju.

Stolhofer svoj poletni festival - ki se dogaja na najrazličnejših lokacijah, predvsem pa v gledališču Republic v mestnem središču - vsako leto okliče za nekakšno "začasno avtonomno cono" umetnosti, ki ji je letos (po izbiri občinstva) predsedovala koreografinja Meg Stuart. Predsedniški stolček bo prihodnje leto prevzel Wim Vandekeybus, človek, ki je imel velik vpliv tudi na slovensko plesno sceno.

V Stolhoferjevi fiktivni umetniški državi so si umetniki, ki so med festivalom bivali v Salzburgu, razdelili posamezne veje oblasti in v skladu z njimi po mestnih ulicah pod geslom "Več fantazije v resničnost" pripravljali različne umetniške akcije, v katere so vključevali tudi prebivalce ali le začasne obiskovalce Salzburga. Tako se je ameriški umetnik Davis Freeman oklical za ministra za urbano družbo, kanadski koreograf Benoit Lachambre za ministra za temperament, moskovska umetnica Elena Kovylina je postala ministrica za moč in kontrolo, Belgijec Benjamin Verdonck se je pojavljal kot minister za "poor white trash entertainment" itd. Rezultate njihovih dnevnih umetniških akcij so si obiskovalci festivala kar na pročelju gledališča Republic na videoposnetkih ogledali v poznih nočnih urah. Umetnike je zanimalo predvsem, kako lahko umetnost vpliva na vsakdanje življenje, katere socialne efekte lahko stimulira, kako je dandanes sploh mogoče umestiti akcijo kot umetniško sredstvo.

Umetniške akcije se mi zdijo kjerkoli in kadarkoli zanimive predvsem zato, ker implicirajo tako socialne kot politične teme. V Salzburgu je name globlji vtis naredila predvsem akcija Davisa Freemana, ki je na zelenico posedel gledališka producenta Michaela Stolhoferja in Koena Kwantena, opravljena v črni klasični moški obleki, ki sicer nikakor nista njun značilen slog oblačenja, v njuni družbi pa si je zajtrk popolnoma gola privoščila Freemanova žena, ki je sicer umetnica. Živa slika, ustvarjena po vzorcu Zajtrka na travi Edourda Maneta, je lucidno ponazorila obscenost razmerja med umetnico in producentoma in ironizirala hierarhijo odnosov. Razmerje med producentom umetnosti in umetnikom je v resnici skrajno bizarno in uspešno le, če ju povezuje skupna erotična zavezanost umetnosti, ki jo poraja njuna konstelacija.

Odhod iz Salzburga pred koncem letošnje Sommerszene mi je preprečil, da bi doživela še večerjo na Makartstegu, mostu, ki je sicer namenjen prečkanju reke Salzach, ne pa žuriranju. Očitno je šlo za še eno od "umetniških" akcij, ki naj bi festival vpele v življenje mesta. Komunikacija z okoljem je trenutna tendenca festivalov sodobnih umetnosti našega časa, verjetno zdolgočasenih od hermetičnega tičanja za zidovi gledaliških dvoran.

Preden sem zapustila z Mozartovimi kroglicami posladkani Salzburg, sem zavila še v Rupertinum, muzej moderne umetnosti, ki do konca avgusta na ogled ponuja dve zanimivi razstavi. Več kot sto del fascinantnega belgijskega simbolista Fernanda Khnopffa, avtorja številnih portretov mističnih žensk in zagonetne Sfinge. Khnopffova dela spremlja še razstava Gustav Klimt in Dunaj okoli leta 1900, ki združuje petdeset slik in grafik. Te odsevajo refleksijo simbolizma na avstrijskih tleh, kjer se simbolizem zaradi prehoda historizma v ornamentalnost secesije nikoli stilno ni tako uveljavil kot v nekaterih drugih okoljih.