transnacional / Brane Kovič: Krdelo frustrirancev

Cehovska miselnost je za marsikatero stroko pogubna, zlasti takrat, ko se predstavniki nekega ceha začnejo obnašati kot pripadniki nekakšne "višje" kaste, ki zase nenehno zahteva privilegije, hkrati pa jadikuje nad svojo domnevno zapostavljenostjo in premajhno družbeno priznanostjo. Prav ta kastna miselnost se je kot kuga razširila med slovenske arhitekte, obsedene z lastno velepomembnostjo pri uresničevanju fantazmatske, vse prej kot jasno definirane kategorije "javnega interesa". Prav zanimivo bi bilo izvedeti, kako slednjo opredeljujejo na primer sociologi, kajti tiste nebulozne definicije, ki so doslej prihajale iz vrst pišočih "prvih graditeljev", ne prepričajo nikogar, saj so največkrat izrečene na pamet in v funkciji (samo)promocijskih aspiracij posameznikov, ki so se morali obrisati pod nosom za kakšen konkreten projekt, za katerega so bili prepričani, da ga imajo že v žepu.

Adepti freudovske psihoanalize bi brez velikih razglabljanj evidentirali primarno ojdipovsko travmo, ki že vsaj pol stoletja muči ogromno večino eksponentov slovenskega graditeljskega ceha, namreč vseprisotno "očetno besedo" notoričnega trnovskega mračnjaka z njegovo dogmo o nacionalnem slogu v arhitekturi vred. Če je namreč Plečnik “največji” slovenski arhitekt (po isti logiki, kot je Prešeren največji pesnik in Cankar največji pisatelj), potem ga nihče več ne more doseči, da bi ga presegel, pa bog ne daj niti pomisliti. Zapovedano čaščenje do skrajnosti mitiziranega očeta je generator frustracij, ki se vztrajno kopičijo ter tu pa tam privrejo na dan v tistih deviantnih oblikah, s katerimi se v normalnih deželah ukvarjajo psihologi in psihiatri, v solzni dolini šentflorjanski pa povzročajo kvečjemu prerekanja znotraj kulturnjakarske srenje, znane po svoji mlačnosti in konformizmu, nikakor pa ne naklonjene radikalnim rešitvam.

Eden izmed tovrstnih odklonov je nesporno izstop arhitektov iz Inženirske zbornice Slovenije (IZS), saj naj bi se kot samooklicani pripadniki višje kaste oziroma umetniki per definitionem (na njihovi šoli jim bojda najprej povedo, da je arhitektura "umetnost oblikovanja prostora") ne imeli kaj dogovarjati z "neumetniki", kakršni so na primer strojniki, štromarji, gradbeni inženirji, geodeti in drugi domnevno manj vredni in manj pomembni soustvarjalci stavb, stavbnih kompleksov in drugih objektov, ki krojijo podobo kulturne krajine. In zategadelj si je krdelo frustrirancev omislilo lastno zbornico, patetično poimenovano "za arhitekturo in prostor", da bi lahko še naprej ribarilo v kalnem, pobiralo zasoljeno članarino (by the way, administrativno vodstvo ZAPS - oziroma prej "matične sekcije arhitektov ..." pri IZS - si za pisanje uradnih dopisov obračunava prav nič skromne avtorske honorarje!) ter bdelo nad "javnim interesom", ki ga uresničuje predvsem z mistifikacijo de iure anonimnih natečajev, de facto pa zrežiranih "nameštaljk", kakršnim lahko nasede le popoln bebec. Tudi v arhitekturnem projektiranju namreč ni težko prepoznati avtorskega rokopisa, če je ta količkaj izviren in izstopajoč iz povprečja, zato je skrivanje za šiframi navadno sprenevedanje (spomnimo se le, na koliko natečajih so pred dvajsetimi leti zmagali - bodisi kot kolektiv bodisi kot posamezniki - pripadniki skupine Kras in kako se v zadnjem času povsod med najvišje uvrščenimi pojavlja biro Sadar-Vuga arhitekti!). Da pa bi famozni zaščitniki interesov vseh, torej tudi "navadnih" arhitektov, izdelali preprost cenik arhitekturnih storitev, kakršnega za svojo ponudbo premore celo najbolj zanikrn kafić, jim v vseh teh letih, odkar se šopirijo s svojo ekskluzivnostjo, še ni uspelo ...

Za zadnjo izmed burk, ki jih uprizarjajo varuhi javnega interesa in "nacionalnega sloga" v arhitekturi, smo iz medijev zvedeli pretekli teden: nerazrešena ojdipovska dilema je spet izbruhnila na svetlo ob razpisu vabljenega natečaja za stavbo, ki bo stala na lokaciji ljubljanskega Kolizeja (pustimo zdaj ob strani, kdo se je uklonil diktatu kapitala in dal soglasje za podrtje objekta z mnogimi historičnimi in simbolnimi konotacijami): novi lastnik je namreč povabil k sodelovanju izključno tuje arhitekte, domači pa v jok in na drevo in igrače s sabo in nikoli več dol, češ, tujci nam bodo odžrli kruh, pa še z zakoni je vse skupaj navzkriž, kaj se pa to pravi, da ne bomo več glavni in edini, ki (ga) serjemo po Sloveniji ... Zgodba kot nešteto drugih, že večkrat omenjenih tudi na tem mestu (literatura, likovne zbirke itd.), domače ueber alles, ksenos nam že ne bo gradil, redki glasovi razuma (recimo, izkušeni, razgledani in svetovljanski Grega Košak) pa še naprej odmevajo kot klic vpijočega v puščavi.