pod črto / Jurij Gustinčič: Zidovi

Rimljani so pred Germani potegnili črto od Elbe do Regensburga, Germani so jo prečkali neštetokrat. Pred kratkim sem si, turistično, ogledoval del trdnjave blizu Frankfurta, ki so jo današnji Nemci, pozabljajoč svoje korenine, restavrirali. Navdušeno nam razkazujejo ne prodornosti Germanov, ampak civiliziranost Rimljanov, občudujejo njih, ne svojih prednikov.

Povsem podobno se Angleži kot z dragocenostjo ukvarjajo z ostanki stokilometrskega zidu, s katerim se je cesar Hadrijan zagradil pred napadi anglosaških plemen s severa. Rimljani so to svojo severno mejo cesarstva zapustili, Anglosasi so zavzeli jug. Pa vendar Britanci bolj občudujejo Rim, ki se ni ohranil, kot Anglosase, ki so prebili zid. Zapravljajo državni denar za restavriranje.

Kitajcem se lahko tujec na smrt zameri, če zavrne pohod po najslavnejšem vseh zidov, dolgem 2500 kilometrov. Ta zid naj bi jih zaščitil pred Mongoli, vendar jih ni. Strateška vrednost grandioznega podviga je sporna, njegovo občudovanje neizmerno .

Potem pa v "našem" času - vsega nekaj več kot petdeset let nazaj - Maginotova črta, izza katere občutka lažne varnosti je general Gamelin v bližino fronte pozival Alfreda Cortota, naj mu igra Schumanna. Nemci so, vemo, črto obšli, zavzeli Pariz, Cortot pa je potem igral Schumanna feldmaršalu von Rundstedtu.

Tradicije občudovanja v tem primeru niso ohranili, bolečina poraza in neumnost zamisli sta bili preveč očitni. Kurioziteta ni bila dovolj.

Zato se je zgodil, mlajšim generacijam še megleno znan, berlinski zid, dolg samo trideset kilometrov, zgrajen v štirih dneh, vendar simbol celega obdobja. To je bil vrhunec napetosti v odnosih Vzhod-Zahod, le leto dni pred kubansko raketno krizo. Na določen način je bilo to kratkotrajno zmagoslavje Moskve, ker se je Zahod - razen moralnega zgražanja - sprijaznil z zidom. Niso ga porušile ne vojske, ne diplomacija, ne uporniki, ampak spoznanje ruskega liderja Gorbačova, ki je tudi sam politično pokopan pod njegovimi ruševinami.

S tem kratkim izletom v davno in ne tako davno preteklost bi rad povedal, da zidovi "nimajo šanse". Vtisa ne more popraviti niti mazohistično prizadevanje, kot je tisto nemško, da bi v zidovih našli kako zmago civilizacije. In da se obnavlja nekaj, kar je moralo biti porušeno. Germani seveda turistom ne pomenijo nič. Z Rimljani, ki so po Nemčiji gradili vodovode, ki jim jih še danes zavidamo, se jih ne da primerjati.

Je še nekaj nenavadnega v melanholični zgodovini zidov. Njihova zamisel preganja generacijo za generacijo. Tu sta dva nova! Izraelski in evropski.

Šaronu lahko kljub brezupnosti spopada s palestinskimi skrajneži - gre res le za skrajneže? - pripišemo smisel za državotvornost. Njegov zid bo ločil državo od Zahodnega brega v največjem delu, sicer ne povsem. Ne bo potekal dosledno vzdolž meje, ki je do zmage leta 1967 predstavljala palestinsko ozemlje. In če bo prišlo do pogajanj, se bo barantalo za vsak nov meter. Šarona v tem podpirata dve tretjini Izraelcev.

S samomorilskimi napadi je odklenkalo smislu za kompromise, temu bistvu demokracije. Židovska, cionistična in - demokratična! - država Izrael ne more, pravijo sedaj, obstajati brez popolne in dosledne ločitve .

Tragedija te zamisli je v tem, da Šaronov zid, kot tudi Hadrijanov ali kitajski zid ni, ne bo preživel krvavega preizkusa. Skeptiki se že oglašajo, da sedanjih 115 kilometrov ničesar ne rešuje, ločevalni zid je treba postaviti na vseh 365 kilometrov. Vse do Rdečega morja. Šele takrat bi ideja o absolutni varnosti dobila pravi pomen. Četudi bi se Evropa začela vesti kritično, do tiste mere seveda, da je ne bi obtožili - kot že delajo - antisemitizma.

Kilometer zidu stane milijon dolarjev. Kdo bo to plačal? Doslej so vse račune podpisovali Američani.

Šaronovega zidu ne bodo Hamasovi samomorilc porušili, ampak ga kot Nemci Maginotovo črto, obšli. Za zidove ni rešitve. To so obkladki za svežo rano. Ne bomo govorili o tem - bilo bi smešno, če ne bi bilo tako tragično: zunaj novega obzidja bodo, kot utrjeni geti, ostala naselja ortodoksnih Židov. Poudarjena mini obzidja trmastega krča.

Američani so manj radikalni. Na puščavski meji z Mehiko so postavili nekaj podobnega "zidu", vedoč, da ne bo ustavil množic, ki so lačne Teksasa. Množice so pa tako ponosne, da javno negodujejo in bodo tožile ameriško policijo, da jim v puščavo ni postavila cistern z vodo, da ne bi ilegalni - jutri tako ali tako legalni - priseljenci pomrli od žeje.

Kako bo z drugim svežim primerom - schengenskim? Na prvi pogled - civilizirana ideja. Malo vidnega, vse računalniško in z diskretnimi patrolami. Naše uradno razpoloženje je polno navdušenja - evropsko civilizacijo bomo ščitili pred Azijci in nekaterimi nam bližnjimi plemeni, ki jih bomo ponosno zadržali, da ne bodo preplavili majhne celine . Le da bo jutri ta neprijetna množica na vratih Evrope dvakrat večja, potem petkrat in tako naprej.

Na koncu bomo samo še nekaj branili pred invazijo na našo prestrašeno demokracijo. Demokracijo, mar ne?