Kolumna / Jurij Gustinčič: Končno odgovorni ali krivi - sami

Še naprej živimo navadno življenje, kot da se ni zgodilo nič posebnega. Nekateri so ob slovenski zastavi obesili tudi tiste zvezdice, vendar še zdaleč ne vsi.

Presenetil me je mlajši kolega, ki mi je med proslavljanjem na vprašanje, kako je, odgovoril, da ni bil še nikoli tako srečen. Končno smo v Evropi, je vzkliknil, ne ozirajoč se na mojo dlakocepsko pripombo, da smo na tej celini že od nekdaj. Njegovo navdušenje je bilo iskreno. To me malo skrbi. Navdušenje je zadnje, kar si sme privoščiti profesionalni novinar. V skrajnem primeru mogoče majhno dozo. Potem pa se mora vsakršno navdušenje čimprej nehati. Navdušenje omejuje sposobnost opazovanja. Omejuje predanost zdravi skepsi.

Tudi v trenutkih največjega proslavljanja ne bi smeli niti za hip pozabiti, da smo, na primer, od ustave te naše organizacije, če bo do nje v popolnem smislu in sorazmerju sploh prišlo, še daleč. Če na koncu ne bomo dobili tistega, kar po navadi izhaja iz protislovij, kakršna obstajajo v odnosih med državami članicami ali skupinami članic: nekaj povsem splošnega, kar se da razlagati na sto načinov. In ne čisto nujno. Novinar mora vedno ostati skeptik. To seveda lahko postane navada, tj. deformacija. Navade se novinarju tudi ne spodobijo.

Nekaj ljudi je bilo torej nekaj časa evforičnih. Evforija je včasih sicer nujna za burno izražanje čustev - zaradi poznejše streznitve. V preteklosti smo, med drugim, množično jokali tako močno, da nam je bilo pozneje nerodno. Ne samo, ko smo stali na ulici, po kateri so nosili krsto s Titom, ampak tudi - danes tega nihče ne ve, vendar se je zgodilo -, ko so v Marseillesu ubili Aleksandra Karađorđevića . Ne verjamete? Pojdite v Poljansko dolino in preberite vznesene besede, vklesane v kamen zraven groba Ivana Tavčarja, klasika naše književnosti in voditelja liberalcev. Kako navdušeno in patetično je govoril o združitvi jugoslovanskih bratskih narodov.

Ljudje jokajo ganjeno in iskreno, potem pa se temu čudijo. Taka je človeška narava. Radi tudi zlatimo stvari. Pred kratkim sem prebiral program " zlatega abonmaja" v Cankarjevem domu za naslednjo sezono. Gre za gostovanja tujih orkestrov, med katerimi noben, četudi dober, ne sodi v svetovni vrh. Za nas bo zlat. Mi tako želimo.

Med zadnjimi proslavami smo se bolj poredko spomnili, kaj nas čaka. Čakajo pa nas majhne radosti, prepletene z besom in živčnostjo. To vedno pride z določeno zamudo.

Razumljivo je, da smo zaradi vsakdanjih skrbi pozabili na, na primer, španski kompromis, ki nam ga je vsilil tisti Havier Solana in ki nam je sicer omogočil, da se prek italijanskega zidu približamo Uniji. Naredili pa smo stvari, ki so se jim drugi kandidati še lahko izognili, vendar smo se potem vsi znašli v istem čolnu.

V ta čoln bi sedli tudi, če ne bi pristali na kompromis, to sedaj vemo, le malo pozneje.

Škoda, ki jo je povzročil kompromis, je bila dolgoročno psihološka. To lahko vidimo že sedaj.

Unija predvideva, če se spomni na ta kompromis, da nas lahko kupi tudi za druge „kompromise“. Kar poglejmo schengenske meje oziroma njihovo varovanje, ki so nam ga naprtili. Prav, zaradi tega varovanja se bomo zamerili samo jugovzhodni Evropi, vključno z vso Azijo, na kar tako ali tako gledamo z neozdravljivo nacionalno rezervo. Bomo pa za izvajanje tega varovanja porabili nesorazmerno velik del skupnega "evropskega" zneska.

To je kot v Jugoslaviji, kjer nas je osem odstotkov prebivalcev v skupno blagajno prispevalo dvajset in še nekaj odstotkov. Največji nasprotniki te skupne države celo trdijo, da smo prispevali tretjino.

Taka nesorazmerja so posredna ampak logična posledica španskega kompromisa. Zdaj vedo, da Slovence „lahko“. Veliko bomo naredili, da bi le veljali za dobre vojake nove organizacije. Ali nismo bili ravno zato pripravljeni podpisati vilensko izjavo - da bi pokazali, kako ponosno smo del „nove Evrope“.

Ali bomo taki tudi ostali, je zdaj vprašanje. Upanje, da ne bomo, ostaja. Življenje v Uniji priča, da se švejkovščina udomačije. Prva je bila Irska, zdaj sta Francija in Nemčija, tista vodilna Unije, ki se ne držita pakta stabilnosti! Zlahka se odpirajo luknje in luknjice, in se še bodo odpirale. Tako prihajamo do najpikantnejšega, moram pa reči, da tudi do morebiti pozitivnega obrata naše usode!

Zanimivo prostislovje. Jemljejo nam del suverenosti. Vendar je vse odvisno od nas samih. Lahko ubogamo v vsem, ni pa nujno. Seveda so predvidene kazni za neizvrševanje zahtev, vendar je pot od izreka kazni do izvržbe pogosto zapletena, pa tudi utrudljiva - celo za tiste, ki komandirajo iz Bruslja.

Vse, kar in koliko bomo delali, je v precejšnji meri odvisno od nas samih. Pa še

krivi bomo sami, tudi takrat, ko bi se čemu lahko izognili, in se nismo. V preteklosti so nam drugi odvzemali narodnost in temu se je reklo „raznarodovanje“. Zdaj se lahko „raznarodujemo“ samo sami.

Ostati Slovenci, med drugim, je odvisno samo še od tega, ali to resnično želimo, ne pa od zunanjega pritiska (Italijani bi sicer lahko začeli - po avstrijskem vzoru -, če ne de jure pa de facto).

Usoda je končno v naših rokah. Tudi za tiste vsote, ki jih dajemo za schengensko mejo, smo odgovorni ali krivi sami. Drugim bi bili lahko rekli, da nočemo tako, vendar nismo.