Kolumna / Jurij Gustinčič: Unija, z računalnikom

Neizmerno veliko ljudi teži k uniformiranju. Brez tega ne more nobena generacija. Poglejte najstnike, kako se oblačijo - od New Yorka do Johanesburga se vsi oblačijo enako. Niti tri mesece še nismo v Evropski uniji, pa si mnogi že ne morejo predstavljati svojega avtomobila brez tablic v skladu z unijskimi predpisi. Lahko bi se vozili s starimi tablicami, ampak uniforma je tako privlačna.

Dobil sem vabilo na razpravo neke naše civilne skupine na temo Slovenska književnost in Evropska unija. Poglejmo, kako so zožali kulturno Evropo. Če se bodo držali naslova, potem ne bo zraven Norvežanov, kljub Ibsnu ali Hamsunu, niti Rusov, kljub Dostojevskemu ali Pasternaku. Schengenska meja se je vsilila tudi v kulturo. Ve se, torej, v kakšnih krogih se suče naša književnost.

Verjamem, da ni bilo mišljeno tako, najbrž so mislili na Evropo kot tako. Ampak kaj moremo, če pa še ni vsa stlačena v integracijske okvirje. Zazdaj je književnost v Uniji. Pozneje bomo videli, če se bo Evropa razširila povsod.

Po prepričanju najbolj discipliniranih zagovornikov popolne uniformiranosti je glavna nesreča to, da se ljudje ne zavedajo veličine zamišljenega. Odziv na volitve v evropski parlament naj ne bi bil slab zato, ker njegova moč v primerjavi s komisijo ali svetom Evropske unije ni bogve kakšna, ampak zaradi neobveščenosti večine.

Zato je torej volila samo četrtina. Seveda je tudi to demokratično. Odlika sodobne (zahodne) demokracije je ravno to, da se ljudje odločajo, velika večina pa, z vso pravico, raje ostane posvečena sami sebi. Demokracijo je treba prenašati tako, kakršna je. Navsezadnje bo vse bolj takšna, vse bolj brezbrižna glede dolžnosti do države ali zveze držav. Malokomu je prišlo na misel, da bi se vprašal, ali Evropejci niso volili zato, ker ne verjamejo v modrost predpisov, še posebej ne v ravnokar s stisnjenimi zobmi sprejeto ustavo.

Ustava ZDA je, kot vemo, zelo kratka, ima tudi samo 26 amandmajev, med katerimi povprečni Američan pozna največ dva ali samo enega. Pozna prvo dopolnilo o svobodi govora in vsekakor pozna peto - proti samoobtoževanju. Ta amandma pozna celo vsak na pol pismen Američan. Evropejci ne bodo nikoli navdušeni nad ustavo, ki jim jo morajo razlagati strokovnjaki. Ustava Evropske unije pa ima več kot 330 strani.

Tudi odvetniki bodo morali vložiti veliko truda. Poglejmo samo glasovanje z „dvojno večino“, to mojstrovino pogajanja. Za njegov izračun bodo, kot je ironično zapisal londonski Economist, potrebovali računalnike! In vse tiste izjeme, ki so si jih nagrabili nekateri, predvsem Britanci. Slednji bodo lahko zavrnili karkoli, če bo treba. Še posebej, ko bo šlo za davke (Napoleon: „Angleži so narod majhnih trgovcev .“). Smešno, zakaj bi upoštevali evropsko ustavo, če že osemsto let niti svoje nimajo. Če ne štejemo Magne carte.

Da niti ne govorimo o zunanji politiki, ki ostaja v rokah večjih sil, Francije, Nemčije, Britanije, četudi prvima dvema to ne uspeva več tako kot v času rimskih pogodb. Z vzdihom lahko premišljujejo o Evropi šesterice. To je bilo nekaj. Ne bo se ponovilo. Ali pač?

Rekel sem, da nekateri vzdihujejo, ker na volitve v evropski parlament ni prišlo vsaj dvajset odstotkov volivcev več. Zakaj ne bi rekli drugače - v abstinenci je realna moč Evrope. Ne gre za to, da ljudje „niso vedeli“, kaj je evropski parlament. Vedeli so in ustrezno so se vedli. Celino lahko razdelimo na dve množici: na tiste, ki niso volili, ker o vsem tem niso imeli pojma, in na tiste, ki niso hoteli voliti, ker so vedeli, kako stvari stojijo. Slednjih je v razmeroma izobraženi Evropi več, kot se govori na uradnih mestih.

Ne verjamejo, da lahko nadzorujejo ali uvidijo proces vladanja. Pa tudi niso prepričani, da ta proces pomeni dovolj. Navsezadnje so tudi tisti, ki so volili, v podvigu videli predvsem neposredno možnost, da kaj povedo o notranji politiki svoje države. In ali jim je lastna vladajoča elita tako všeč, da to povedo ,toda brez tveganja, da bo takoj strmoglavljena. O tem bi še radi premišljevali po tej, če hočete, vaji.

Skratka, sodelovanje na širših volitvah je samo priložnost, da se svet pozabava s svojimi. Državi je dal vedeti, da svoje predstavnike vendarle spremlja doma, jutri pa tudi z oddaljenosti, če bodo tičali v Bruslju ali Strasbourgu. Spremlja njihovo vsebino in njihovo ... obliko.

Da, obliko. Ob tem bi lahko premišljevali, na poseben način, tudi ob tisti nedavni čudni epizodi z našimi najvišjimi predstavniki. Na obisku v Londonu, glavnem mestu ne ravno nepomembne članice Unije.

Na obisk, resda “delovni”, ne absolutno uradni, sta odšla dva, vendar se je zaradi nekih nedržavnih razlogov eden vrnil z zasebnim letalom, ki ga ni plačal sam. Veliko se je govorilo o tem, ali je imel tisti tretji, ki je plačal letalo, pravico do tega, vendar malokdo o tem, ali sme uradna oseba sploh sama odločati, ali se bo vrnila na isti način, kot je odšla, ali ... z zasebnim letalom, ki ga ne bo niti sama plačala! Ali govorimo samo o obliki ali tudi o vsebini?

O Uniji. Da je volilo malo ljudi in da imajo mnogi zadržke glede Unije, je najboljša novica v zadnjem času! Združena Evropa še zna, hvala bogu, biti skeptična. Kljub novim registrskim tablicam.