pod črto / Jurij Gustinčič: Rumeni avtobusi

Danes na beograjskih ulicah izstopajo, po videzu in pomenu, rumeni mestni avtobusi. Drugi avtobusi lahko imajo na sebi blatno patino, rumeni ne. Več držav je v navalu simpatij ali pa kesanja Beogradu podarilo rabljene avtobuse, da bi potnike tako morebiti rešilo pred uličnimi katastrofami (ena se je zgodila, ko so popustile zavore - voznik je zavpil, naj se potniki znajdejo, kakor vedo in znajo).

Ti rumeni avtobusi so zgodba zase. Beogradu jih je podarila Japonska. Oblasti je takoj opozorila, da morajo biti avtobusi vedno čisti. Taki tudi so. K temu precej pripomore dejstvo, da niso povsem neodvisni! Na japonskem veleposlaništvu je nekdo zadolžen za videz lepih rumenih avtobusov. Ta človek ima pravico, da avtobuse vrne Japonski, če mestne oblasti ne bodo upoštevale navodil.

Upoštevajo jih. To bi lahko bilo znamenje nove normalnosti. Normalnost je pravzaprav to, kar večina ljudi pričakuje od novega predsednika Borisa Tadića. To je odgovor na vsako prvo vprašanje o novem predsedniku: ljudje pričakujejo normalnost.

Zadosti je bilo ubojev boljših vodilnih osebnosti (občinstvo se sprašuje, ali se bo človek, od katerega pričakujejo normalnost, končno izognil usodi - da ne bo postal tarča ostrostrelca ali ugrabitelja).

Tadić normalnost pojmuje razumno, to je previdno. Ni pozabil neprijetnega vtisa, ki ga je na množico naredil nesrečni zahodnjak Zoran Đinđić, ko je sodržavljanom drzno govoril o neprijetnih rečeh. Vrhunec je bila izjava, da Srb ne more pričakovati plače za osem ur, če v najboljšem primeru dela dve uri.

Tadić je previden liberalec, ali demokrat, če hočete, ki za vsak primer zapoje Bože pravde, to himno srbske monarhije, ki jo je napisal izposojeni Slovenec. V intervjuju v Spieglu je za sodelovanje s Haagom, vendar opozori, v najboljši tradiciji zavlačevanja, da vojni zločini na Balkanu niso nič novega in da so jih delali vsi.

Vojn ni izzval samo Milošević, ampak sta to storila tudi Izetbegović in Tuđman. Ustvarja pa se vtis, meni Tadić, da je sprejemljiv le tisti, ki priznava srbske zločine. Bi se pogajal z Albanci o neodvisnosti Kosova? To sploh ne pride v poštev, je odločen, to bi Srbijo destabiliziralo za dve naslednji generaciji!

Normalnost torej ostaja obremenjena s pojmovanji, ki so jih oblikovali vsi prejšnji režimi, tudi liberalni, in "vprašanje je, ali je Mladić še vedno v Srbiji". So taka odstopanja od tistega, kar zahteva Haag, sploh odstopanja, saj se vsem, tudi Tadiću, zdi, da lepo sodelujejo z mednarodnim sodiščem za vojne zločine?

Raje govorijo da so za dialog. Zaenkrat se še ne ve, kaj storiti z obtožnicami proti svežim generalom, predvsem Pavkoviću, nekdanjemu šefu generalštaba. Dosedanji premierji, na primer Živković, teh obtožnic niso hoteli niti prejeti iz rok Carle del Ponte.

Ne vedo, ali naj verjamejo Zahodu, predvsem Ameriki, da jim želi dobro. Celo neutrudni enfant terrible Nenad Čanak (ki ga je Milošević kaznoval s pošiljanjem na fronto) vzklika, da nekatere poteze tujcev "ogrožajo stabilnost države".

Normalnost? Vsekakor si je želi večina, vendar si ne more narediti čisto nove slike normalnosti. Še posebej, ker imajo opraviti z diaboličnimi Američani.

Odnos do ZDA je največja bolezen Srbije. Podobna je obsedenosti. Amerika je kriva za vse, za vse dobro, še bolj pa za vse slabo. Preprosto je nemogoče verjeti, da se karkoli na tem božjem svetu zgodi brez nevidne ameriške roke. Seveda ne gre za to, da zavračajo ameriško pop kulturo, daleč od tega, temu se predajajo vsi narodi Evrope. Nekateri k temu sicer dodajo še trubače iz Guče, to novo odkrito ljubezen tudi naše, slovenske mlade generacije.

Tadić? Ja, njega so za današnjo vlogo seveda pripravili Američani. Ko gre v Washington, gre po navodila. Vsi njegovi predhodniki (Milošević?!) so delali, kot je hotela, recimo, Cia, kateri sicer tudi sama Amerika obeša največje napake svoje politike, skupaj z neobstoječim orožjem za množično uničenje v Iraku.

V očeh neverjetnega števila povsem razumnih in izobraženih Srbov lahko Cia naredi vse. In tudi dela. Izjema je nesrečni Zoran Đinđić, ki so ga namesto Američanov preparirali Nemci. Vedno je bilo sumljivo, da je govoril tako izborno nemščino.

Težava, ki muči pomiloševićevo Srbijo, je v tem, da ne more povsem odgnati demonov tujih krivic, ki so se zgodile Srbiji, ali se misli, da so se ji zgodile na tak način. Na veliko se razpravlja, odkod toliko prahu okrog radioaktivnosti Fructalovih sokov. Samo zaradi nesorazmernosti ocen radioaktivnosti? Ali zaradi ljubosumja "Takova"?

Ne, kampanja proti Fructalu, prej pa proti mleku in še čemu, izvira iz psiholoških predstav o tem, da jim drugi nikoli ne želijo dobro, ne želijo pa jim dobro zato, ker so Srbi, ta vedno preganjan in nerazumljen narod. Lažje je požreti neprijetno okoliščino, da so Srbi pobijali Srbe, da je car Dušan strmoglavil očeta, da je boter odsekal glavo Karađorđu, kot nehati sumničiti tujce.

Američane še najbolj, ker so najmočnejši, zato je tudi njihova škodljivost največji dokaz lastne nedolžnosti. Seveda bi poleg Fructala obsodili še koga iz večjih središč razvitega sveta, ampak Slovenija je najprimernejša, zadosti majhna, da se Zahod ne bo razburjal (tudi kosovski Albanci so pri tem na strani Srbov!). Saj "se ve", a ne, kaj so delali Slovenci, ko je še bila Jugoslavija!

Srbija si želi normalnosti, le da ne ve, kako priti do nje, ne da bi ji bilo treba spremeniti navade, bojazni, legende. Zato tudi Tadiću ni jasno, kaj naj bi še delal general Mladić v Srbiji. Zato se zavlačuje čiščenje generalitete. Zato ...

Prav imajo Japonci s svojimi rumenimi avtobusi, katerih vzdrževanje nadzorujejo z veleposlaništva. Neprijetno? Normalnost bi se vendarle širila hitreje in temeljiteje, če bi bile zadeve nadzorovane, kot so nadzorovani ti rumeni avtobusi.