pod črto / Jurij Gustinčič: Človeško življenje in njegove cene

Šlo bi tudi brez takšnega uvoda, saj je tragedija preveč boleča. A to od novinarja zahteva njegov poklic. Realistična sodba je toliko nujnejša, ker se zgolj površneži lahko slepijo, da je to zadnje, ker se je ruska nesreča zdaj izenačila z 11. septembrom ali ga celo presegla. Samo zaradi strahu se lahko zadovoljimo z upanjem, da bo razviti svet vse to uredil ali vsaj omejil na "sprejemljivo" količino.

V ruski zgodovini državne elite - ti specialci pa so Putinova elita - niso nikoli odlagale jurišev zaradi cene človeškega življenja, da bi poprej vse temeljito premislile. Tega niso počeli niti donski kozaki v carskem obdobju niti maršal Žukov, ko je divizije poslal v napad, pri čemer ni niti za trenutek premišljeval o možnem številu njihovih žrtev. Za njim je stal CK.

Tu pa je še predstava, ki jo krepijo Američani, o neizogibnosti prevlade "sile, ki ima premoč" (overwhelming force). Pri povračilih narodi niso nikoli dosledno in zgolj okrutni, ne morejo pa biti tudi nikoli popolnoma dobri. Če ne gre zlepa, se kaj vedno napravi tudi s silo.

Ob beslanski tragediji je Putin, čeprav je poudarjal potrebo po obzirnosti, nazadnje vzdihnil: "Nismo imeli izbire." Na to, da niso imeli izbire, so seveda spet vplivale zgodovina in navade. Izbire torej ni bilo, ker je ideja države - v tem primeru ideja celovitosti ruske države - vedno v temelju tega, kako se lotijo dogodka. Ni bilo izbire, kajti specialci, ki bi jih morala odlikovati vrhunska zbranost, so kljub vsemu le delček oslabljene države, ki ni več diktatura, ni pa še postala demokracija. Specialci so prav tako zmedeni kakor država. In tudi to pot so bili zmedeni.

Niso imeli izbire, ker bi vsako humano odlaganje lahko bilo videti kakor odklanjanje državne ideje - morda bi povečalo ugled Rusije v Evropi, nikakor pa ne v ZDA in na Kitajskem.

Narodi imajo vedno svoje okrutne in svoje človekoljubne trenutke, verjetno tudi Čečeni (ti, vsemu sovraštvu do Rusov navkljub, na televiziji govorijo izvrstno ruščino, le poslušajte jih). Vsi imajo eno in drugo! Švedi so v srednjem veku dajali Evropi najokrutnejše vojake najemnike, konec devetnajstega stoletja so imeli velikega pisca, ki je sovražil ženske, v dvajsetem stoletju pa so ustvarili najbolj humano državo blaginje.

Rusi so v najokrutnejših Stalinovih časih strastno citirali Gorkega: "Človek, kako ponosno to zveni." Američani so bili vedno prepričani o vzvišenosti svoje demokracije nad vsemi drugimi demokracijami, suženjstvu navkljub! Židje so ustanovili svojo državo, ker so bili preganjani, zdaj sami preganjajo Palestince. Kje je konec zgodbe?

Islamu je mogoči pripisati hude grehe, njegove ne le ekstremne struje kar prekipevajo od krčevite ksenofobije, kljub temu je smešno, ko Francozi zahtevajo osvoboditev dveh novinarjev, ne zato, ker je novinarje treba pustiti pri miru, ampak zato, ker je Francija nasprotovala vojni v Iraku. To se psihe militantnega Arabca dotakne tako mimogrede, da tega niti ne občuti.

Izraelci so prek Ariela Šarona, ki bi se že pred nekaj desetletji moral znajti med kandidati za zatožno klop na nekem haaškem sodišču zaradi množičnih pobojev palestinskih otrok in žena, Rusiji ponudili pomoč v boju proti terorizmu. Pomoč? Morda pri postavljanju zidu na mejah med Čečenijo in Ingušijo? Rusija takšne pomoči najbrž ne bo sprejela, ker bi jo zidovi utegnili motiti pri izvajanju nadzora, kajti tudi čečensko ozemlje šteje za delček "vseja Rusi" (vse Rusije).

Za zidove bi poleg tega potrebovali denar, tega pa Rusija nima. Saj ne dobiva, tako kot Izrael, vsako leto milijardnih zneskov od Američanov.

Sta zdaj zloba in okrutnost bolj razširjeni med Arabci kot drugod? Počakajmo. Sicer pa to sploh ni tisto najpomembnejše. Najrazvitejše države uporabljajo rakete in bombe z osiromašenim uranom. Tako imenovane ekstremne arabske in druge struje se odločajo za skrajno nasilje množičnih razsežnosti, ker jim tako narekuje dilema, pred katero stojijo šibkejši, ne dovolj neodvisni.

Šibkost namreč postaja moč. Glavna prednost razvitega sveta bi moral biti obstoj "sile, ki ima premoč" (overwhelming force). Toda tisti, ki temu nasprotujejo, so dobili protistrup - sodobno tehnologijo, dostopno vsem, koristno pa zgolj, če se uporabi do konca, če se razpoložljiva sredstva uporabijo brez popuščanja, brez izjeme (kakršna so otroci), brezobzirno, tako da je svet pretresen do temeljev.

To so, ironično, storili tudi specialci v Beslanu, ko so obrnili zgodbo teroristov in šli v akcijo, ker "niso imeli izbire".

Drama v Beslanu je podaljševanje spora do logičnega konca. Otroci kot ščit, prek katerega torej ni mogoče iti? Ker smo ljudje, ne živali? Nasprotno, terorizem je najlogičnejši konec, beslanski otroci pa, čisto mogoče, niso zadnji, ki so umirali.

Marlon Brando je zavrnil oskarja in poslal neko mlado damo, da zbranemu Hollywoodu prebere protest proti zgodovinskemu (že davno minulemu) genocidu nad Indijanci. Dejanje osamljenega spokorjenca. Se bodo kdaj skesale tudi vodilne nacije in začele iskati drugačne izhode iz sporov z ob stran potisnjenim svetom?

Daleč od tega smo. Za zdaj se Bush, Putin, Šaron, pa tudi mehkejši evropski politiki zgolj dogovarjajo, kakšen naj bi bil videti res dober zid.