pod črto / Jurij Gustinčič: Odstopi ...

Zelo poštenim ljudem bi morala beseda odstop včasih zveneti tudi veličastno. Človek na položaju se umika sam, z dejanjem kljubovanja ali užaljene pravičnosti, ljudje pa občudujejo neodvisnost njegovega ravnanja, ki niti ni bilo izsiljeno. Tako sem tudi sam v mladih letih pojmoval takšen korak, dokler me starejši prijatelj, ki je na življenje že gledal z rahlim cinizmom, ni opozoril, ali nisem pomislil, da morebiti s tem dejanjem le delam uslugo vsem tistim, ki prežijo na možnost, da zavzamejo moje mesto.

Nisem odstopil. Na odstop potem nisem niti pomislil.

V zgodovini seveda najdemo osebnosti, ki so mislile in ravnale premočrtno, v skladu s svojim značajem, in so pač odstopale, če se jim je to zdelo prav, ne da bi se ozirale na to, ali so s svojim hladnokrvnim vedenjem napravile močan vtis ali ne. Ob takšnih zasukih vedno pomislimo - vsaj jaz pomislim - na Charlesa de Gaulla. Zanimivo, večine zgodovinarjev ni pretresel s tem zadnjim korakom.

Zagabili so mu se tisti mladi študenti, ki so ob polrevoluciji 1968 celo z barikadami hoteli zrušiti sistem, in kmalu je brez posebnih pojasnil izkoristil nepomembno vladno težavo ter brez velikih ceremonij odstopil. Umaknil se je na svoje malo posestvo v kraju Colombey les Deux Eglises in nedolgo za tem umrl. Veliki državnik je umrl skoraj reven. Ostala mu je samo Francija, ki ji je bil vdan.

Mislil sem že, da ni treba iskati naprej po zgodovini, saj bi gotovo še našli podobne primere, dasiravno jih prav gotovo ni veliko. Ah, da, našel sem ga doma! V socialistični Jugoslaviji je, popolnoma nepričakovano in nezaželeno, v približno istem času odstopil predsednik izvršnega sveta naše Slovenije Janko Smole. Ni mu bilo všeč, kako finančno zapostavljajo gospodarstvo. Država je bila presenečena - ne zaradi neposrednega primera, marveč zato, ker takšno ravnanje ni bilo najprej potrjeno v Partiji, še več, vprašanje je bilo - za takratne partijske filozofe -, kakšen vtis napravi samostojno dejanje nekega visokega uradnika in kam bomo prišli, če se bodo zanje odločali, no, rekel sem, navadni visoki uradniki!

Še ene nenavadne geste na anglosaksonski način sem se pogosto spominjal še več let po tem, ko je bila storjena! Spet tista šestdeseta leta, ki bi jih morali veliko podrobneje preučevati! V britanski konservativni vladi je izbruhnila manjša korupcijska afera, kakršnih je zdaj veliko in nas vedno manj razburjajo - so pač normalen del sodobnega življenja. A odstop je ponudil ne človek, ki je napako zagrešil, marveč njegov osebni prijatelj, minister Reginald Maudling, ki z afero sploh ni imel nič! Odstopil je zaradi tistega, kar je naredil njegov prijatelj. Primer pravega angleškega gentlemenstva. Mislil je, da se spodobi oditi, če njegov prijatelj naredi kaj takega!

In potem primer gospoda Wolfowitza, tesnega sodelavca predsednika Busha, ene vodilnih osebnosti ameriškega konservativizma. Američani so ga, po svoji pravici, poslali na položaj guvernerja Svetovne banke. On sam misli - in nič drugače ne mislijo niti njegovi prijatelji v Beli hiši in okoli nje -, da je ostal zvest etičnemu obnašanju, tudi ko je svoji partnerki, življenjski spremljevalki, ljubici ali še kako drugače (ali je gospod Wolfowitz poročen in ima živo ženo, doslej še ni nihče ugibal) našel visoko mesto v Svetovni banki, s prejemki, ki so večji od plače državne sekretarke gospe Rice (to v Ameriki sicer ni nič nenavadnega - prva žena Ronalda Reagana, filmska zvezda, je zaslužila veliko več kot on, predsednik največje države na svetu). Zahtevati od takšnega etičnega človeka, da odstopi, je velika reč in resen posel. Gospod Wolfowitz bi morebiti odšel, dasiravno ne ve, kako bo Svetovna banka brez njega, toda o tem se bo treba dogovoriti, kajti tisti navadni smrtniki, člani uprave Svetovne banke, bodo tak korak morali plačati. Še več. Ostati mora zapisano, da odhaja velik in časten človek!

Rečeno, storjeno. Pred nami je prizor, kako odhaja človek iz vodilne države, s katerim se mora do konca ravnati zelo spoštljivo. Pravzaprav bo moral svet razmišljati, kakšnemu velikemu človeku se odpoveduje! Prvič, Svetovna banka bo jasno in uradno priznala, da nosi del krivde za afero nenavadnega napredovanja gospodove partnerice ali ljubice, ki ima plačo večjo kot gospa Riceova. Drugič, jasno in glasno se bo povedalo, da ima gospod Wolfowitz velike zasluge za delo banke in da ga bo ta, kakor rečeno, zelo pogrešala. Še več, odhod bo deloval kot uradna malenkost - gospodu se bodo odpovedali z obžalovanjem. Prej bodo glasovali zaradi izgube kot pa zaradi tega, ker bi mu kaj hudega očitali. Gospod ne bo odstopil z občutkom krivde. Šele pod takšnimi pogoji je bilo mogoče pričakovati, da bo Bela hiša soglašala in ponudila novega človeka.

O tem, da bi dogodek izkoristili, da bi v Svetovno banko, na sam njen vrh, to pot postavili Neameričana, ni niti govora. Preostalemu svetu se ni zdelo primerno, da bi to resno omenjal. Svetovna skupnost niti leta 2007, ob politični katastrofi v Iraku, nima moči, da bi naredila tak korak proti ustaljenemu postopku. Tega ne zahtevajo niti velike sile, ki so po ugledu in moči najbližje ZDA. Ne zahtevajo ne Kitajci, ne Indijci, ne Rusi, ki se šele borijo za mesto v banki.

Gospod Wolfowitz bo tudi drugače preskrbljen, da bo laže prenesel breme osebne žalitve, se pravi odhoda iz banke, v kateri je skrbel za vse ponižane in revne tega sveta. Pravico ima še do 375 tisoč dolarjev za letošnje leto in dobil jih bo. Znesek seveda lahko podari ponižanim in revnim. Ali pa vsaj polovico. Ali pa nič.