Mitja Lešnik

DOS je že avgusta 2009 naredila raziskavo o nasilju na slovenskih srednjih šolah, ki je pokazala, da se dijaki skoraj vsak dan srečujejo z različnimi oblikami nasilja.

Ugotovili smo, da se dijaki skoraj vsak dan srečujejo z različnimi oblikami nasilja, tako posrednimi kot neposrednimi. Najpogosteje se pojavlja verbalno nasilje. Zanimivo pa je 56 odstotkov dijakov navedlo, da jih moti prepisovanje. Sklepamo torej, da obstaja pritisk močnejših dijakov na šibkejše, od katerih zahtevajo opravljanje šolskih obveznosti.

Prejšnji teden ste opozorili, da vas kljub raziskavi institucije ne upoštevajo.

Raziskavo in ugotovitve smo že pred dvema letoma posredovali varuhu človekovih pravic, ministrstvu za šolstvo in šport, uradu za mladino ter sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture. Odgovorov nismo dobili. Dijaška organizacija tu nastopa kot tisti, ki pristojne ustanove osvešča o problemu. V nasprotju z njimi nimamo pristojnosti za ukrepanje.

Kje vidite potencialne možnosti za reševanje problematike?

Najpomembnejša je šolska svetovalna služba, ki bi morala biti prva v stiku z dijaki in se o tem pogovarjati. Morda bi morala organizirati več predavanj na to temo. Lahko bi bolj poudarili pomen SOS-telefonov, saj dijaki dostikrat ne vedo, na koga se obrniti. Večkrat se zato zgodi, da dijaki zamolčijo težave, nasilje je tabu tema.

Skrb zbuja tudi podatek, da bi 43 odstotkov dijakov sodelovalo pri nasilju nad dijakom, ki ga ne marajo ...

Mladi so pogosto pod pritiskom, da kar stori prijatelj, storijo tudi sami. Če bi se kdo postavil proti širši množici, ki izvaja nasilje, bi lahko tudi sam postal žrtev. Morda še hujšega nasilja.

“Dijaki se skoraj vsak dan srečujejo z različnimi oblikami nasilja, tako posrednimi kot neposrednimi. Najpogosteje se pojavlja verbalno nasilje.”

Je ureditev sankcij za nasilneže res tako slaba?

Dijaki prvih letnikov se v 57 odstotkih strinjajo, da kaznovanje nasilnežev ni ustrezno urejeno. 70 odstotkov dijakov višjih letnikov pa je prepričanih, da bi bilo treba iskati nove, drugačne rešitve. Menijo, da bi bilo potrebnih več sprav med samimi dijaki, da bi torej tem samim uspelo z dialogom rešiti probleme. Da se tisti, ki izvaja nasilje, zave napačnega početja in se opraviči tistemu, ki mu je škodoval.

Glede na to, da se žrtve nasilnežev bojijo, jih verjetno ne bi poskušale spametovati ...

Zato ponavljam, da bi morala večjo vlogo prevzeti svetovalna služba na šoli. Pomagalo bi, če bi tudi drugi dijaki poročali o nasilju. V osnovnih šolah je to lažje, v srednjih morda nimajo takega dostopa do svetovalnih služb, ne želijo ali se bojijo. Osnovnošolec za malenkosti zatoži svojega sošolca. V srednji šoli pa so profesorji nekoliko višja avtoriteta in nekatere stvari enostavno »pogoltnejo«.

Raziskava kaže, da so nasilju izpostavljeni tudi učitelji. Kako reševati te težave?

O tem smo veliko razmišljali. Veliko je verbalnega nasilja. Nekateri profesorji si ne ustvarijo ustrezne avtoritete, da bi jih dijaki spoštovali. Koristno bi bilo, če bi imeli avtoriteto, da bi imeli dijaki morda malo strahu pred njimi. Moramo pa vedeti, da včasih tudi profesorji izvajajo lažje oblike verbalnega nasilja, v smislu opazk, ki jih izrečejo dijakom. Nekaterim profesorjem potem želijo to vrniti.