Zatohli hlev duha

Tone Rački v pismu bralca trdi, da je moje razumevanje elitne kulture neprimerno, ker gre za še kako živo in aktualno ustvarjalnost. Še enkrat ponavljam – ne trdim, da je elitna umetnost muzejska iz vsebinskih, ampak iz formalnih razlogov. Za ilustracijo – v predstavi celjskega gledališča lahko po odrskih deskah skače Che Guevara in kriči ’Živel punk!’, kar je nedvomno zelo živo in aktualno iz vsebinskega vidika. Vendar ne govorim o tem. Trdim le, da to subverzivno estetsko sporočilo ne doseže več velike večine sodobnih potrošnikov umetnosti. Trdim še, da živa in aktualna umetnost lahko nastaja tudi, če jo posredujejo množični mediji. Navsezadnje bi lahko Che Guevara iste stvari kričal tudi na slovenski televiziji, le da z veliko večjim učinkom. Vendar do tega ne pride, ker sodobna kulturna politika privilegira tradicionalne medije na račun sodobnih.

V drugem delu svoje polemike postavi Rački enačaj med visoko umetnostjo in kompleksnostjo, a tega ne utemelji. Vendar ima za spremembo za to dober razlog – pravi namreč, da bi za argumentacijo potreboval dve strani v Mladini. Prosim uredništvo, da mu to omogoči, saj gre za zadevo, ki je potencialno epohalnega pomena, za estetsko alkimijo, ki bo Račkega postavila v središče čisto nove znanosti, prispevala pa bo tudi k večji prepoznavnosti Slovenije v svetu in širše.

Predlagam, da do objave njegovega teksta s polemiko prekineva.