Nacistična naključja

Ko člani skupnosti Ulrichsberg rečejo »Opa war in ordnung«, je jasno, da nočejo povedati samo, da je bil dedek v redu. To geslo se pogosto pojavlja na majicah in transparentih na neonacističnih shodih, njegovo sporočilo pa je, da nemški vojaki med drugo svetovno vojno niso bili zločinci.

Ulrichsberg je hrib pri Celovcu, kjer je vsako leto shod koroških domoljubnih organizacij, pa tudi veteranov Wehrmachta in veteranov enot Waffen SS. Letošnji shod je bil prejšnjo nedeljo, govornika na njem pa sta bila med drugimi veteran Waffen SS Herbert Belschan von Mildenburg, ki je danes aktiven v skrajno desničarskih krogih, in veteran Wehrmachta Hans Sucher, pri katerem je avstrijska policija pred leti opravila hišno preiskavo, saj je imel v stanovanju nacistični muzej z zastavami s svastikami in delujoče orožje iz druge svetovne vojne. Pred srečanjem je predsednik Ulrichsberggemeinschafta Hermann Kandussi zagovarjal delovanje enot SS in te njegove izjave zdaj preiskuje avstrijsko tožilstvo.

Ko Ulrichsberggemeinschaft na svoji spletni strani na družabnem omrežju Facebook napiše »Opa war in ordnung«, je to razumljivo. Ko predstavnik nemško govorečih Slovencev na to objavo odgovori s komentarjem »Opa war super!«, pa je to težje razumeti. Vendar predsednik Kulturnega društva Celje ob Savinji Andrej Ajdič, ki je naredil natanko to, ne ve, kaj bi s tem lahko bilo narobe. »Saj to ni geslo Ulrichsberga, to je splošno, stari oče je bil v redu,« je pojasnil in dodal, da je ugotavljanje nacističnih konotacij »iskanje dlake v jajcu«.

Veliko nacizma

Ajdičevemu društvu se je v kratkem času obstoja zgodilo kar nekaj nacističnih naključij. Ustanovno slovesnost je imelo 11. aprila letos, natanko 71 let po vkorakanju nemške vojske v Celje. Ajdič je takrat pojasnil, da za to obletnico ni vedel. Prav tako ni vedel, da je bila Margarete Weinhandel, katere pesem so prebrali na slovesnosti, pomembna članica nacistične stranke. Slovesnost je podprl koroški Heimatdienst, ki je med vojno sodeloval z nacisti, po njej pa deloval protislovensko – bil je tudi med ustanovitelji Ulrichsberggemeinschafta. Ajdič je odgovarjal, da je danes Heimatdienst drugačna organizacija, s katero lahko Slovenci brez zadržkov sodelujejo. A med pokrovitelji ustanovne slovesnosti Kulturnega društva Celje ob Savinji sta bila tudi Alpska kulturna zveza Südmark, ki je dolga leta v sodelovanju z nacisti germanizirala slovensko Štajersko, in Organizacija rojakov nemških Spodnještajercev, ki na slovensko Štajersko gleda kot na »nepozabljeno domovino«.

Društvo nemško govorečih se zabava z neonacističnimi gesli in objavlja pesmi nacističnega pesnika.

Celjani, ki jih je prireditev razburila, že takrat niso verjeli, da je razlog za vse to zgolj organizatorjeva nespretnost. Pogled na stran društva na Facebooku to bojazen še potrjuje. Na njej je objavljenih več pesmi v Mariboru rojenega Ottokarja Kernstocka, ki je najbolj znan kot avtor pesmi o kljukastem križu, Hakenkreuzlied, napisal pa jo je leta 1923 za štajersko skupino nemške nacionalsocialistične delavske stranke. Ajdič pravi, da je Kernstock umrl leta 1928 in nima zveze z nacizmom. Vendar, kot poudarja Danijel Grafenauer z Inštituta za narodnostna vprašanja, je bil Kernstock pomemben simbol nacizma na Štajerskem, že za časa življenja pa bi ga lahko opisali kot »neke vrste vojnega hujskača«. »Poleg pesmi o svastiki je pisal tudi pesmi proti Slovencem,« poudarja Grafenauer. Avstrija je odstranila več znamenj v spomin na Kernstocka, je pa, mimogrede, še vedno častni občan Maribora, ker na občini, kot pojasnjujejo, »o tem niso razmišljali«.

Nič previdnosti

Ajdič zagotavlja, da ne goji nobene naklonjenosti do nacizma. Raje se predstavlja kot nekdo, ki razčiščuje zgodovino Nemcev v Sloveniji. Zato na strani društva na Facebooku objavlja članke iz revije Junge Freiheit, ki velja za skrajno desničarsko, ter odlomke iz filma Iz žareče lave sovraštva s podnaslovom Zločini Titovih partizanov med Karavankami in Kočevskim rogom. »Sem za to, da se razkrijejo zločini, ki so se na spodnjem Štajerskem dogajali nad našim nemškim življem, se s tem naredi zaključek in gremo naprej,« pojasnjuje Ajdič. Avtor filma je evropski poslanec iz avstrijske svobodnjaške stranke Andreas Mölzer, na katerega zaradi skrajno desničarskih in do manjšin nestrpnih stališč v Avstriji gledajo postrani. »O jugoslovanskem nasilju nad Nemci je veliko virov. Tudi čustvena pričevanja Nemcev, ki so bili prisiljeni oditi iz Slovenije. Ta niso sporna, dokler jih nekritično ne povzema politik na pomembnem položaju, kar Mölzer je,« opozarja Grafenauer.

Aprila je Grafenauer društva nemško govorečih v Sloveniji opozarjal, naj bodo pri svojem delovanju pozorna na nacistična naključja, saj lahko obudijo speče sovraštvo do nemško govoreče manjšine, ki je bila na Štajerskem med vojno v veliki večini nacificirana. Upamo, da ta opozorila niso naivna, ampak so bila samo preslišana.