Nacistična naključja

Članek Klemna Košaka o Nacističnih naključjih je žal tendenciozna montaža stvari, ki ne spadajo skupaj. Prvi konstrukt, podprt celo z barvno fotografijo: Ulrichsberg. To je avstrijsko nemško združenje, po mnogočem primerljivo z Novo slovensko zavezo; oboji hočejo svoje „dedke“ politično rehabilitirati. Košak pa ga vpelje v obravnavo, kot bi bila njihova gesla naša gesla in bi bili oni krovna organizacija za nemško govoreče državljane Republike Slovenije! Kar pa zadeva naše dedke, bi ga spomnil na znamenit nemški film o dedkih z izrazito protinacistično tendenco. Tudi mi se imamo pravico spominjati na grenko usodo dedkov, mar ne?

Drugi konstrukt je zvezan s Heimatdienstom. Ta organizacija je nastala po drugi svetovni vojni in torej ni „med drugo svetovno vojno sodeloval z nacisti“; res pa je bil zelo protislovenski. Toda stvari so se v zadnjem času bistveno spremenile: Marjan Sturm (Zveza slovenskih organizacij) in Josef Feldner (Heimatdienst) sta stopila v dialog, skupaj ugotovila, da ima vsaka stran tudi pravico do žalovanja, s sodelovanjem še ene krovne organizacije, Zveze koroških Slovenk in Slovencev (predsednik Bernard Sadovnik), zgodovinarja Stefana Karnerja in publicista Heinza Stritzla, je nastala „konsenzna skupina“, našla se je rešitev za dvojezične krajevne napise. Evropski poslanec Andreas Mölzer ni spremenil svojih stališč do povojnega dogajanja, pridružil pa se je današnji spravi s koroškimi Slovenci. Koroška deželna vlada (še v času Haiderja) je zaradi spremembe stališča do koroških Slovencev črtala Heimatdienst z vabil na proslave in mu črtala subvencijo, tako da se zdaj financira iz neke dediščine in prispevkov članov. Na misel mi prihaja izrek Bernarda Shawa: „Edini, ki me obravnava kot človeka, je moj krojač, ki mi vsakič znova vzame mero; vsi drugi pa mislijo, da sem vedno isti človek.“ Sicer pa sta tudi deželni glavar in deželna vlada zdaj sprejela tisto, čemur sta do spravnega akta nasprotovala.

Tretji konstrukt je vezan na usodo Nemcev pri nas po vojni. Mnenje Daniela Grafenauerja, da je bila „nemško govoreča manjšina ... na Štajerskem v veliki meri nacificirana“, vendar ni tako samoumevno. Da so nacisti zlorabili obstoječo „kulturno zvezo“ (Kulturbund) za svoje delovanje, ne pomeni, da so bili vsi vpisani v to zvezo nacisti; toda tudi za pesem Lili Marleen so v pokojni skupni državi mislili, da je nacistična, dokler ni prišel Fassbinderjev film. Po ljudskem štetju iz leta 1931 je v tedanji Dravski banovini živelo okrog trideset tisoč Nemcev. Okrog 12.000 je bilo Kočevarjev, ki so se 1941 znašli pod italijansko okupacijo in se je velik del dal prepričati, da so optirali za preselitev v „rajh“, a nacisti so jih zlorabili za naselitev na domovih izgnanih Slovencev; na ozemlju, ki so ga priključili „rajhu“, je torej ostalo kakih 18 tisoč nemško opredeljenih; je bilo mar toliko nacistov med njimi? Tisti, ki si niso imeli kaj očitati, so leta 1945 ostali, a ob naslednjem popisu prebivalstva se jih je za Nemce v LR Sloveniji opredelilo le 2500, drugi so bili izgnani ali pobiti. Storimo tudi mi to, kar so storili na Koroškem: vzajemno si priznajmo pravico do žalovanja. (Sicer pa bi to koristilo tudi pri umiritvi spora med „argentinsko“ in „partizansko“ čutečimi vnuki slovenskih dedkov!)

Lep pozdrav,