Grega Repovž

9. 11. 2012  |  Mladina 45  |  Uvodnik

Mirni spanec

Predsednik parlamenta Gregor Virant in notranji minister Vinko Gorenak imata premalo zgodovinskega spomina, da bi vedela, kako in zakaj je padel bivši režim. No, prvi je bil sicer takrat še kar mlad, a vseeno bi pričakovali, da si je, saj je verjetno bil zavzet državljan, zapomnil ali pa se vsaj priučil.

Drugi je bil, ko je prejšnji režim padal, priden član tega režima, pač tisti mali nepomembni zvesti član partije. In taki niso razumeli ne takrat ne zdaj – ker je tudi danes enak član partije, le da sta ga kadrovska ubornost njegove današnje partije in od gospodarja zahtevana nujna upogljivost postavili za ministra. Toda ne glede na to: s svojimi dejanji sta pokazala, da niti danes ne razumeta, ne eden ne drugi, v čem je bila skrivnost slovenske demokratizacije, pa tudi osamosvojitve.

Slovenski upor proti tedanjemu sistemu, zahteve po pravi demokraciji, ki bo nadomestila samoupravno ideologijo, v kateri je deklarativno vsak imel možnost participacije v vseh procesih, sta zaznamovala na eni strani državljanski aktivizem, na drugi pa dosledni legalizem. To jim je dalo legitimnost, zoper katero so argumente izgubljale celo velesile, ki so v času osamosvajanja pritiskale na takratno vodstvo. A ti dve značilnosti je mogoče opisati tudi z dvema besedama, z imenom in s priimkom: Matevž Krivic. Tisti Krivic, ki je izbojeval bitko za izbrisane. Ki danes vsak dan vodi bitke za azilante. Sam, brez luči javnosti.

Starosta slovenskega prava Matevž Krivic je takrat in še danes združeval oboje, državljanski aktivizem in legalizem. In to dobesedno. Krivičev aktivizem sega že v sedemdeseta leta, ko se je vključil v razpravo o ustavnih spremembah, neposredno napadel takratnega šefa partije Franceta Popita, v začetku osemdesetih let pa je bil spet med najtršimi v kritiki usmerjenega izobraževanja, ki je vrhunec doživela s peticijo 670 uglednih intelektualcev. Ni namen tega sestavka naštevati vseh njegovih bojev, ker to kljub vsemu ni Krivičev portret – pa čeprav bi si ga zaslužil vsaj enkrat na leto, za vsako novo generacijo –, a bilo jih je veliko. Včasih je bil sam, včasih skupaj z drugimi. Od kritike trojnega funkcionarja do odstiranja vprašanja povojnih pobojev (leta 1984!), boja za pravice vernih in zoper smrtno kazen, peticije proti sojenju šesterici v Beogradu … In tako vsakič znova, ne ker bi bilo to njegovo delo, ampak ker verjame v pravico – to je res življenjska zgodba državljanskega aktivizma! Leta 1987, v času ustavnih sprememb, se je pridružil podpisnikom poziva Za socialistično demokracijo. Skupino so sestavljali še Žarko Puhovski, Branko Horvat, Peter Jambrek, Siniša Marinčić, Vladimir Milčin in Zoran Vidaković, zahtevali pa so odpravo partijskega monopola, neodvisnost sodišč, pravico do stavke, še zlasti pa uvedbo referenduma na pobudo državljanov. Referendum je bil za takratno oblast nekaj najbolj nesprejemljivega, najbolj se ga je bala. Da, za referendum se je bilo treba boriti.

A temelj Krivičevega boja je bil, da je vedno uporabil strogo legalistično pot – to velja še danes. Znotraj sistema je zmeraj našel možnost za pritožbo, za peticijo, za protest, za prijavo. Ko sta bili leta 1987 zaplenjeni Mladina in Katedra, je Krivic poiskal pravno napako: zaplenjena Mladina sploh še ni obstajala, saj naslovnica ni bila speta z notranjimi stranmi. In ko je bila aretirana četverica, je prav Krivic spet celoten odbor za varstvo človekovih pravic usmeril v legalizem. Predsednika Janeza Stanovnika je nemudoma povprašal, ali je tajni vojaški dokument morda nezakonit. In seveda: ali ni Borštner nemara odkril kaznivega dejanja armade.

V tem je bila skrivnost. Krivic je bil le prvi in najbolj izrazit, a vsega tega so se zavedali tudi drugi, ki so sodelovali v velikem procesu spreminjanja družbe. Zato je Slovenija spremembe izpeljala brez resnih senc in zato se je navsezadnje osamosvojila – na način, na kakršnega se je. Zaradi državljanskega aktivizma na eni strani in popolnega legalizma teh aktivistov na drugi. Nihče jim (ali pa nam) ni nič mogel. In tak je bil tudi, ko je bil ustavni sodnik: čeprav je na primer kot državljan nasprotoval vračanju denacionaliziranega premoženja cerkvi, je kot ustavni sodnik zagovarjal, da cerkve ni mogoče izigravati – ker je pač zakon tako določil.

Gregor Virant in Vinko Gorenak sta s svojim izigravanjem referendumskih pobud prejšnji teden zato poteptala temelje slovenske državnosti in demokracije. Izigrala sta državljanski aktivizem tistih (sindikalistov), ki so zbrali podpise za referendum o državnem holdingu, in to na najbolj zavržen način. Virant pa je poleg tega s svojim izigravanjem in relativiziranjem podpisov poslancev na referendumski pobudi zoper zakon o slabi banki izigral tudi temelje parlamentarizma. V obeh primerih gre za očitno goljufijo, kakršnih si niso upali izvajati niti prej omenjeni partijski funkcionarji. In seveda sta izigrala načelo legalizma. Tudi če nam ni všeč, a je legalno, potem tako mora biti, to je vendar temeljno pravilo. Vse drugo ni več demokracija.

Je bilo vredno? Seveda, oba, Virant in Gorenak, mirno spita. Svojo nalogo sta izpolnila.