V središču / Spopad za Ljubljano

Referendum o parkirnem odloku, čeprav na njem ni bil dosežen potreben kvorum, je z več kot 40 tisoč glasovi proti vseeno pokazal, da podpora Zoranu Jankoviću ni več tako samoumevna. Županov politični kapital so skozi leta načele številne afere, vse težje pa je prezreti tudi njegov objesten nastop. Kar je dolgo veljalo za županovo krepost, saj je zaradi tega lahko po »šerifovsko« urejal stvari v mestu, danes vse bolj učinkuje kot nastop nasilneža, bullyja. Tak način vodenja mesta se je lahko 20 let ohranil tudi zato, ker Janković v Ljubljani, ki vseeno velja za nekakšno jedro liberalizma v državi, dolgo ni imel resnega protikandidata. Na novembrskih lokalnih volitvah bo drugače.

V župansko tekmo se med drugimi podaja Luka Mesec, ki je kandidaturo napovedal minuli teden. Dolgoletni poslanec in vodja Levice, nekdanji minister za delo in podpredsednik vlade je zagotovo eden najbolj prepoznavnih obrazov slovenske levice. V državno politiko je vstopil pred več kot desetletjem kot osrednji obraz nove parlamentarne levice, odtlej pa zrasel v enega najbolj izkušenih državnih politikov. Brez pretiravanja bi lahko rekli, da mu je moč pripisati zasluge za nekatere najbolj naprednjaške politike vlade Roberta Goloba. Janković je z njegovo kandidaturo dobil resnega izzivalca.

Županov politični kapital so skozi leta načele številne afere, vedno težje pa je prezreti tudi njegov objesten nastop, ki vse bolj učinkuje kot ravnanje nasilneža.

Mesec si kampanje sicer ne želi zastaviti »proti« aktualnemu županu, a se težko izogne sporočilu referenduma. Razume ga kot nezaupnico in izraz nezadovoljstva pomembnega dela prebivalstva z načinom upravljanja mesta. »Ljudje, ki so se udeležili referenduma, so šli glasovat predvsem zato, ker jim je dovolj, da župan prebivalce nenehno postavlja pred izvršena dejstva. Ne želijo biti zgolj prejemniki odločitev v mestu, ampak aktivni soustvarjalci mestne politike,« pravi. Jankoviću priznava, da je v minulih 20 letih storil marsikaj dobrega. »Dejstvo pa je tudi, da Ljubljana čedalje bolj postaja mesto, ki je preprosto predrago za življenje,« še doda. »Stroški rastejo, cene stanovanj so se v zadnjih desetih letih skoraj podvojile, mlade družine se morajo seliti iz mesta, študentje si življenje v Ljubljani težko privoščijo, starejši težko dohajajo stroške, vrtci se dražijo, javni prevoz je predrag in premalo učinkovit.« Na volitvah namerava nastopiti s programom, ki bi ga lahko strnili v tri ključne točke. »Ljubljana je imela zadnjih dvajset let cilj, da postane najlepše mesto na svetu. Osebno mislim, da mora postati mesto, kjer je najbolje živeti. Da pa bomo lahko tukaj živeli, moramo narediti vse, da si bodo ljudje mesto lahko privoščili. Ljubljana ne sme biti samo mesto za obiskovalce in turiste, ampak mesto, ki diha skupaj s svojimi prebivalci in za svoje prebivalce.« Med prednostne naloge uvršča dostopna stanovanja, učinkovitejši javni prevoz in kolesarsko mrežo, dolgotrajno oskrbo ter krepitev drugih javnih storitev in infrastrukture.

Drugi poudarek je način upravljanja. »Ne strinjam se, da je mestna politika nekaj, kar mora nujno voditi en človek, nekakšen ’šerif’, kot se rado reče. Verjamem, da so tudi drugačni načini upravljanja občine.« Z ekipo želi Ljubljano razvijati kot policentrično mesto: več pozornosti bi namenil četrtim zunaj središča in jim dal več pristojnosti pri pripravi mestnih politik. »Na ta način bi odločanje prenesli v roke ljudi, ki v mestu živijo.« Meni tudi, da je treba ob sedanjih političnih razmerah v svetu spet premisliti o Ljubljani kot »mestu heroju«. Gre za zgodovinski naziv, povezan z odporniško in antifašistično dediščino mesta, ki ga je Janković v zadnjih letih dodatno utrdil v mestni identiteti in pogosto vključeval v svojo politično retoriko. Mesec mu želi dati nov pomen in ga povezati z izzivi sedanjosti. »Ljubljana ima seveda herojsko zgodovino. V odločilnih zgodovinskih trenutkih se je znala postaviti na pravo stran zgodovine in prav je, da ta spomin obujamo. Vendar smo znova v zahtevnem zgodovinskem trenutku. Po Evropi se širi radikalna desnica s sovraštvom in nacionalizmi, tudi v regiji imamo politike, ki spodkopavajo demokracijo. Ljubljana se mora spet postaviti na pravo stran zgodovine tukaj in zdaj ter živeti svoje vrednote. Prestolnica namreč ni velika samo zaradi svoje arhitekture, velika je zaradi načel, za katerimi stoji.« Razumevanje »mesta heroja« dobiva posebno težo v trenutku, ko je oblast znova prevzela vlada Janeza Janše. Ta že zaostruje številne politične in kulturne spopade v državi, desnica pa bo na novembrske volitve zagotovo prišla pripravljena. Ljubljana bi se tako lahko hitro znašla pred izzivom, kako ob krčenju političnega prostora ostati mesto odprte družbe, demokratičnih standardov in svoboščin – nemara eden redkih otokov svobode v državi.

Odgovor na konservativno zapiranje namreč ni nujno le obramba doseženega. Primeri iz tujine kažejo, da lahko novi, pogosto mlajši politiki navdušijo z obetom drugačne prihodnosti in mesta vodijo z več optimizma, odprtosti in politične domišljije. Elke Kahr je v Gradcu zgradila prepoznavno politiko dostopnih stanovanj, Zohran Mamdani je v New Yorku uspel z obljubo nižjih življenjskih stroškov, Anne Hidalgo je Pariz preoblikovala v korist pešcev, kolesarjev in javnega prevoza (to usmeritev nadaljuje tudi Emmanuel Grégoire), Tomislav Tomašević pa je po smrti Milana Bandića Zagreb prepričal z obljubo preglednejšega in bolj vključujočega vodenja. »Ne bom skrival, da me ti zgledi opogumljajo pri odločitvi za kandidaturo. Iz 

njih bomo tudi črpali navdih za politike, ki jih želimo voditi v Ljubljani,« pravi Mesec. »Dodal pa bi še nekaj: mesto ni le skupek politik. Mesto je duša, je utrip, je vzdušje. Pri vseh naštetih primerih me navdušuje, da so župani – pogosto mlajši in karizmatični – uspeli ustvariti mladosten, odprt, svoboden in živahen utrip mest. Takšno energijo si želimo ustvariti tudi v Ljubljani.« Kot resna konkurenca Jankoviću se kaže tudi skupna lista nekdanje predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič in nekdanjega premierja Antona Ropa. Za zdaj še ni jasno, kdo od njiju bi se podal v župansko tekmo. »Trenutno se posvečamo predvsem oblikovanju programa za volitve in organizacijskim vprašanjem naše liste,« je pojasnila Urška Klakočar Zupančič. »Lahko pa vam zagotovim, da bova z Antonom Ropom, ne glede na to, kdo od naju bo kandidat, do konca ostala nosilca liste.« Tudi sama razume rezultat nedeljskega referenduma kot Pirovo zmago za župana in »začetek konca samovoljnega, enoosebnega vodenja mestne občine, ki se je popolnoma odtujilo od želja in interesov občanov«. Na listi se zato zavzemajo za spoštljiv dialog z meščani, med programska izhodišča umeščajo izboljšanje javnega prevoza, posebno pozornost pa bi namenili projektom, ki med občani dvigajo največ prahu: sežigalnici, garažni hiši pod ljubljansko tržnico in kanalu C0.

»Ljubljana je imela zadnjih dvajset let cilj, da postane najlepše mesto na svetu,« pravi Luka Mesec. »Osebno mislim, da mora postati mesto, kjer je najbolje živeti.«

Ob tem nosilca liste sicer veljata za nekakšna »osmoljenca« minulega vladnega mandata. Urška Klakočar Zupančič se namreč ni uspela uvrstiti v državni zbor in se je nato, ob vse bolj očitnih notranjih nesoglasjih v stranki, razšla s Svobodo, Ropu pa v državnem zboru ni uspelo prejeti potrebne podpore za imenovanje na mesto guvernerja Banke Slovenije. Zato se bosta težko izognila očitkom, da ju pri nastopu zoper Jankovića, ki velja za nekakšnega neuradnega kandidata Svobode, ne vodi kanček maščevalnosti. Urška Klakočar Zupančič takšne namene zanika. »Oba z Antonom Ropom sva dovolj zreli osebi, da se ne bi šla nekakšnega osebnega maščevanja na tako pomembnih volitvah, kot so županske v Ljubljani,« pravi. K oblikovanju liste naj bi ju spodbudila predvsem znamenja (prišla so iz civilne družbe), da se je županov način vodenja mesta po dvajsetih letih očitno izpel. »Ali je župan načet, ne vem. Vsekakor pa je načet njegov slog vladanja v mestu. Če ne bi verjeli, da lahko predstavljamo resno konkurenco županu, se tega sploh ne bi lotili.« V vsakem primeru Jankovića na tokratnih volitvah čaka resen spopad. Čeprav je samozavesten, da bo tudi tokrat, kot vsakič doslej, zmagal že v prvem krogu, javnomnenjske ankete kažejo, da je na volitvah v Ljubljani drugi krog skoraj neizogiben. Analitiki in poznavalci javnega mnenja ob tem ocenjujejo, da bi se Jankoviću, če se bo v drugem krogu soočil s kandidatom desnice, lahko obetal še en mandat. V kolikor bo imel na drugi strani kandidata levice, pa se bo Jankovićevo dvajsetletno županovanje zelo verjetno končalo pred zaključkom leta.