Naslovna tema / Zadnji plen

Če bo imela vladajoča koalicija srečo, bomo že jeseni dobili demografski sklad. Šlo bo za mastodontsko institucijo, ki ji v naši polpretekli zgodovini ni para: nova koalicija pod taktirko Janeza Janše namerava v njej združiti vse državno premoženje in ukiniti večino varovalk pri njegovem upravljanju. In seveda bomo demografski sklad dobili »v dobro nas vseh«, tako pravijo. Čez približno deset let bo namreč povojna baby boom generacija skoraj vsa v pokoju, ta skok v razmerju med upokojensko in aktivno populacijo pa naj bi rešil prav demografski sklad, ki naj bi tedaj sprostil svoje zaloge. Takšna je teorija, ki jo koalicija prodaja v osnutku zakona o demografskem skladu. A načrt prihaja z majhno prošnjo. Ta se glasi: prosimo, zaupajte nam. Jim res lahko?

Večina državnega premoženja, skupaj vrednega blizu 17 milijard evrov, je namreč trenutno zaklenjena v raznih institucijah, pod raznimi pravili. Največ, okoli 14 milijard evrov, ga je v Slovenskem državnem holdingu (SDH). Res je, da je to premoženje že danes precej centralizirano in v glavnem odvisno od vsakokratne politične večine. A SDH obdaja množica varovalk. Vlada uprave SDH ne imenuje neposredno: upravo na podlagi

javnega razpisa izbere nadzorni svet, tega pa za dobo petih let imenuje državni zbor. Nadzorniki morajo biti po zakonu strokovnjaki za finance, korporativno upravljanje ali korporacijsko pravo. In kar je še pomembnejše: vsakokratna politična večina jih ne more odpoklicati po mili volji. Odpoklic je mogoč le zaradi utemeljenih razlogov, sicer sledi sodno varstvo. In zadeva deluje. Ko je vlada Roberta Goloba leta 2022 razrešila dva nadzornika iz časa tretje Janševe vlade, je eden od njiju, Leon Cizelj, zahteval sodno varstvo in na sodišču tudi zmagal.

Četrta vlada Janeza Janše torej s Slovenskim državnim holdingom ne more početi, kar se ji zljubi – tako kot ni mogla Golobova pred njo. Popoln nadzor nad holdingom bi po veljavnih pravilih dobila šele v začetku leta 2028, ko poteče petletni mandat štirim sedanjim nadzornikom, ki jih je konec leta 2022 imenoval državni zbor. Tudi sicer je varovalk veliko: SDH pri delu zavezuje strategija upravljanja, ki jo sprejme državni zbor, letni načrt upravljanja pa mora potrditi vlada. A tudi drugo državno premoženje je skrito za mnogimi vrati. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) ima v lasti za dobrih 615 milijonov evrov naložb – nepremičninski sklad z oskrbovanimi stanovanji za upokojence in dobro

tretjino Zavarovalnice Triglav, od katere letno prejme okoli 22 milijonov evrov dividend. Veljavna državna strategija izrecno prepoveduje razpolaganje s tem deležem, o premoženju zavoda pa odloča njegov svet, v katerem sedijo predstavniki sindikatov, delodajalcev in upokojencev. Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki mu prav tako vlada mešana skupščina zavarovancev in delodajalcev, pa ima pod podobnimi varovalkami v lasti 14,8 milijona evrov vreden delež v Vzajemni.

Janševa vlada ne more do SDH. Popoln nadzor nad holdingom bodo dobili šele v začetku leta 2028, ko poteče petletni mandat prvim štirim sedanjim nadzornikom. Z demografskim skladom pa dobijo nadzor takoj.

Ločeno od SDH upravlja del premoženja še Kapitalska družba (KAD). Pod njo je Modra zavarovalnica, ki prek treh skladov upravlja prihranke več kot 320 tisoč zavarovancev (večinoma gre za javne uslužbence) in kjer polovico nadzornega sveta predlagajo po sedanjih pravilih zavarovanci sami. Poleg tega KAD neposredno gospodari s Skladom obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, v katerem imajo prihranke deponirane zaposleni na težkih ali zdravju škodljivih delovnih mestih: rudarji, policisti, vojaki, gasilci, poklicni piloti, kontrolorji letenja in podobni. Teh je skupaj okoli 50 tisoč; lahko se predčasno upokojijo in do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino prejemajo poklicno pokojnino iz omenjenega sklada, v katerega delodajalci zanje posebej vplačujejo. Njihova 

pokojnina je torej odvisna od profesionalnih upravljavcev premoženja, zaposlenih v Kapitalski družbi. Nadzorniki gredo skozi nominacijski postopek in kadrovsko komisijo, uprava pa skozi javni razpis. Vsi ti ljudje svojih življenjskih prihrankov verjetno ne bi zaupali kadru, postavljenemu po »političnem ključu«.

Vlada želi zdaj z zakonom o demografskem skladu te varovalke ukiniti in vse omenjeno premoženje združiti v enotno, centralizirano institucijo, v kateri se bo pod neposrednim nadzorom vladne ekipe znašlo skoraj 17 milijard evrov državnega premoženja. Ne bo več neodvisnih nadzornikov niti nadzora sindikatov, katerih predstavniki zdaj bdijo nad naložbami pokojninske in zdravstvene blagajne. Pet od devetih nadzornikov demografskega sklada bi neposredno imenovala vlada, še trije bi prišli na predlog poslanskih skupin, kjer ima večino koalicija; upravo bi v prvi fazi, začasno, v petnajstih dneh in brez razpisa, prav tako postavila vlada. Tej upravi ne bo več treba vladi pošiljati v potrditev letnega načrta razpolaganja s premoženjem, niti ne načrta odprodaje državnih naložb. Prihranke 50 tisoč delavcev s poklicnim zavarovanjem pa bo po ukinitvi Kapitalske družbe dejansko upravljala politično imenovana uprava demografskega sklada.

Tudi s pokojninskimi prihranki 50 tisoč delavcev s poklicnim zavarovanjem bo po ustanovitvi demografskega sklada upravljala politično imenovana uprava.

Pri »sproščanju« ravnanja z državnim premoženjem so v vladi šli celo tako daleč, da v zakonskem besedilu najdemo stavek, po katerem za demografski sklad ne veljajo pravila, ki urejajo finančne konglomerate. Evropska direktiva o finančnih konglomeratih te opredeljuje kot skupine, ki hkrati obvladujejo subjekte v bančnem in zavarovalniškem sektorju, kar bi demografski sklad z deleži v NLB, Zavarovalnici Triglav, pozavarovalnici Savi Re, Vzajemni, SID banki in Modri zavarovalnici nedvomno bil. V takšnih primerih pravila EU v dobro komitentov postavljajo posebne zahteve glede ustreznosti uprave in nadzornikov na ravni skupine. Konkretno: Banka Slovenije ali Agencija za zavarovalni nadzor bi morala ocenjevati primernost vodstva na vrhu skupine, torej upravo in nadzorni svet demografskega sklada. V vladi si tega zelo očitno ne želijo. Ne želijo, da bi neodvisna institucija preverjala kompetence njihovega kadra. In morda še huje: po predlogu zakona bi lahko na vodstvenih položajih sedeli ljudje, za katere je Komisija za preprečevanje korupcije že pravnomočno ugotovila kršitve integritete.

A v vladi si želijo predvsem, da bi jim zaupali. Ali kot je za Siol napovedal finančni minister Andrej Šircelj: »Demografski sklad bo deloval po uveljavljenih mednarodnih merilih upravljanja.« Problem z obljubami pa je, da so v SDS tega jokerja že izkoristili, zadnjič ob ustanovitvi slabe banke leta 2012. Slaba banka je bila, tako kot zdaj demografski sklad, institucija z minimalnimi varovalkami, ustanovljena v imenu učinkovitosti. Imela je enotirni sistem upravljanja, en sam upravni odbor, ki ga je v celoti in neposredno imenovala vlada. Ni bilo parlamentarnega filtra, ne ločenega nadzornega organa: isti ljudje so odločali o prodajah in nadzirali sami sebe. Za finančno svetovanje pri prodajah vrednostnih papirjev je bila slaba banka celo izrecno izvzeta iz pravil javnega naročanja, pri preostalem poslovanju pa je računsko sodišče pozneje ugotovilo kršitve teh pravil za skoraj 900 tisoč evrov. Kako se je njena »učinkovitost« obnesla, je danes dobro znano: nekdanji glavni izvršni direktor Torbjörn Månsson, ki ga je Janša na vrh slabe banke postavil kot »neodvisnega« mednarodnega finančnega strokovnjaka iz Švedske, je bil lani aprila obsojen zaradi zlorabe položaja.

Da je Månsson ponaredil svetovalne pogodbe v višini okoli 2,5 milijona evrov, pa je še najmanjši greh. Kot je pozneje izračunal ekonomist Velimir Bole, nas je ta avantura stala vsaj milijardo evrov, kolikor naj bi s pomočjo slabe banke zaslužili prekupčevalci s slabimi terjatvami. Gledano za nazaj je bila vse skupaj skrbno načrtovana akcija. Če zgodbo rekonstruiramo iz današnje perspektive, gre takole: leta 2012, v času druge vlade Janeza Janše, so se v javnosti začele pojavljati informacije o katastrofalnem finančnem stanju v državi. Da, tako kot danes. Tedanji finančni minister Janez Šušteršič je zato iz tujine pripeljal »londonsko« podjetje European Resolution Capital Partners (ERC) – za katero smo pozneje ugotovili, da ima sedež v davčni oazi Saint Kitts in Nevis. V ERC so za 2,5 milijona evrov honorarja pregledali stanje v slovenskih bankah in bili domnevno šokirani: stanje naj bi bilo grozno, slovenski bančniki naj bi denar posojali mimo vseh standardov.

Mediji pod vplivom tedanje vlade so o tem obširno in katastrofično poročali.

Češ, poglejte, kako so leve elite zafurale državo, le malokdo pa je vedel, da podjetje ERC ni zgolj pregledovalo poslovanja slovenskih bank in ministru Šušteršiču svetovalo pri ustanavljanju slabe banke, na katero naj bi se slabe naložbe prenesle – vzporedno se je v Luksemburgu pripravljalo tudi na prekupčevanje s temi naložbami. Že od začetka so torej sedeli na dveh stolih: na enem so nižali vrednosti, ki so jih na drugem stolu nato poceni kupovali in drago prodajali naprej. Seveda, lahko kdo reče, ko roparji zavohajo plen, dobijo krila. V Slovenijo so tedaj vdrla mnoga svetovalna podjetja s podobnimi željami po hitrih zaslužkih. A da za tem projektom ni stala le domača in tuja finančna industrija, temveč tudi SDS, ki je ves proces spodbujala in ga celo sprožila, se je razkrilo leto pozneje.

Ko je v začetku leta 2013 druga Janševa vlada zaradi poročila protikorupcijske komisije nepričakovano padla, so v SDS slabo banko še naprej vzpostavljali, čeprav za to niso imeli več mandata. Njihova motivacija je bila sumljivo visoka. Projekt je bil zanje tako pomemben, da so takoj naslednji dan po izvolitvi Alenke Bratušek za premierko inkognito in na lastne stroške v Stockholm poslali Andreja Širclja – ta je na Švedskem (za nazaj, antidatirano, kot je pozneje ugotovilo sodišče) podpisal svetovalne pogodbe s tedanjimi prvimi direktorji slabe banke. In kot se je izkazalo, je šlo za isto skupino ljudi, ki je ves čas sedela na dveh stolih: povezana je bila s podjetjem ERC, ki je najprej nižalo vrednosti naložb v Sloveniji in širilo paniko, hkrati pa se pripravljalo, da bo te naložbe poceni kupilo.

V tem procesu so mnogi špekulanti ogromno zaslužili, tudi ljudje iz orbite SDS, kakršen je danes najtesnejši Janšev zaupnik, notranji minister Franci Matoz. Princip je bil ves čas podoben: prenizko ocenjene naložbe ali terjatve je slaba banka lahko v skladu z vsemi pravili na hitro prodajala po znižanih cenah, dobro informirani kupci pa so ogromno zaslužili. Matoz je tako leta 2017 – prek podjetij, ki sta ju formalno obvladovala njegova žena in prijatelj – od državne NLB z ogromnim popustom odkupil terjatve do bioplinarne v Bučečovcih, pri čemer se je banka odpovedala skoraj 14 milijonom evrov. Terjatve je spremenil v lastništvo in obrat prodal madžarski skupini iz kroga Pannonie ter pri tem zaslužil okoli tri milijone evrov. Skoraj sočasno pa je slaba banka, katere upravno-kreditni odbor so tedaj že vodili pripadniki kroga SDS in katere predsednik upravnega odbora je nato postal prav Matoz, isti madžarski skupini prodala še bioplinarno v Dobrovniku – za dva milijona evrov, trikrat manj, kot je zanjo sama odštela dve leti prej. Ko je Matoz prodajal zase, je iztržil dobro ceno; ko je istemu kupcu prodajala država, so bili na voljo popusti.

Podobno »strukturo« upravljanja z državnim premoženjem želijo v SDS zdaj vzpostaviti z mnogo večjim demografskim skladom. Vzporednic med ustanavljanjem demografskega sklada in slabe banke je precej. Tako kot pri slabi banki tudi zdaj Janševa vlada sumljivo hiti. Demografski sklad je hotela ustanoviti že tretja Janševa vlada: predlog zakona je v državni zbor vložila oktobra 2020, junija 2021 je koalicija preglasovala zahtevo opozicije po posvetovalnem referendumu, julija 2021 pa je tretjo obravnavo preložila, ker zanjo, po umiku podpore DeSUS in ob grožnji sindikalnega referenduma, ni imela več glasov. Aktualni zakon, ki je zdaj v javni razpravi, je dejansko reciklirana različica tistega predloga. Avtorjem se je tako mudilo, da so v besedilu pustili zastarele finančne podatke iz let 2016 in 2017, v obrazložitvi pa zapisali, da zakon ureja tudi prenos naložb »Družbe za upravljanje terjatev bank« na demografski sklad – čeprav je bila slaba banka pripojena SDH že pred štirimi leti. Javna obravnava zakona, ki prerazporeja večino državnega premoženja, pa se izteče 21. julija, sredi dopustov.

Zakaj takšna ihta, v predlogu zakona ni prepričljivo pojasnjeno. Domnevno je zakon nujen zaradi stabilnosti pokojninskega sistema, a ta utemeljitev je zavajajoča. Leta 2025 so država, SDH in ZPIZ iz naložb, ki naj bi jih združil demografski sklad, skupaj prejeli rekordnih 513 milijonov evrov dividend: 418 milijonov je šlo neposredno v proračun, 73 milijonov v SDH, 22 milijonov pa je iz svojih naložb dobil ZPIZ. Ves ta denar lahko razumemo 

kot posredno pomoč, saj proračun pokojninski blagajni letno primakne dobro milijardo evrov. A če bi zakon o demografskem skladu veljal že leta 2025, bi od teh dividend za tekoče pokojnine dejansko šlo le okoli 200 milijonov. Okoli 200 milijonov bi sklad dal na stran – kar bi sicer s politiko upravljanja v SDH lahko naredili že zdaj –, sto milijonov ali 20 odstotkov pa bi jih v skladu z zakonom porabili za »programe družinske politike« in »oskrbo starejših«. To sta seveda dva politična cilja, ki bi ju tako ali tako morala financirati država prek ministrstev.

Tudi obljuba o »varčevanju« za hude čase je zavajajoča. Demografski sklad naj bi akumulirana sredstva, 40 odstotkov od dividend in 60 odstotkov od kupnin, nalagal v finančne naložbe, a spet brez varovalk. Najbolj znan državni sklad na svetu, norveški, sme za tekočo porabo nameniti le nekaj odstotkov donosa, nikoli glavnice; v Sloveniji pa bo lahko država v premoženje sklada posegala kar z vsakoletnim zakonom o izvrševanju proračuna – formalno »izjemoma« in »za usklajevanje pokojnin«, a brez kakršnekoli omejitve in z navadno parlamentarno večino. Če vemo, da vlada že zdaj toži, da ji je ekipa Roberta Goloba v proračunu pustila velikansko luknjo, hkrati pa obljublja za več kot milijardo evrov davčnih razbremenitev najpremožnejših, se računica ne izide. Ni prav logično, da želijo še dodatno varčevati na strani prihodkov iz državnih naložb.

Odgovor je seveda preprost: privatizacija. Zakon o demografskem skladu recimo ukinja kategorijo »pomembnih naložb«, ki jih danes varuje prag 25 odstotkov plus ena delnica. Po novem bo lahko politično imenovana ekipa v demografskem skladu s temi investicijami prosto razpolagala. Na hiter način bo tako mogoče prodati osem naložb: Krko, NLB, Petrol, Telekom Slovenije, Savo Re, Istrabenz Turizem, MK Založbo in Savo hotele, skupaj knjigovodsko vrednih okoli dve milijardi evrov, tržno pa bistveno več. In zakon takšno prodajo naravnost nagrajuje. Ista naložba prinese pokojninski blagajni oziroma proračunu s prodajo v enem letu tudi dvajsetkrat več kot z upravljanjem oziroma zbiranjem dividend. Ker pa vsaka prodaja hkrati uniči vir prihodnjih dividend, bo moral sklad po tej logiki prodajati za pol milijarde evrov naložb na leto. S takšnim tempom bi bile vse nestrateške naložbe razprodane v približno treh letih.

To smo že videli: tudi Orbán je leta 2010 z obljubo o dolgoročni varnosti ustanovil sklad za pokojninsko reformo, nato pa je večino denarja v treh letih porabil.

Morda se za zdaj ta scenarij zdi komu nepredstavljiv, a to je nekaj, kar smo že videli na Madžarskem. Viktor Orbán je leta 2010 z retoriko dolgoročne varnosti ustanovil sklad za pokojninsko reformo in zmanjševanje dolga, v katerega je preusmeril prihranke iz obveznih zasebnih pokojninskih skladov v višini desetih odstotkov madžarskega BDP. Nato pa je ta denar v treh letih porabil, večinoma za odplačilo javnega dolga. Tudi on je namreč nižal davke in njegov sklad je začel razprodajati vrednostne papirje, še preden je sploh imel sprejeto prodajno strategijo. Malo pozneje je po sorodnem receptu državno premoženje prenašal na nekakšne izobraževalne »fundacije«, na primer Mathias Corvinus Collegium, z dosmrtnimi šefi iz njegove stranke. Upravljavska struktura, ki jo bomo dobili z demografskim skladom, koaliciji odpira neštete priložnosti. Leta 2021 so v vladi k demografskemu skladu želeli priključiti tudi Slovensko tiskovno agencijo (STA), osrednji vir informacij v državi, ki je zdaj zaklenjena pred političnim plenjenjem v posebnem zakonu. Konec koncev bi bilo »racionalno« k takšnemu centralnemu skladu z amandmaji priklopiti tudi RTV Slovenija – vendarle gre za državno premoženje.

***

Sklad kot krinka

Sindikati opozarjajo, da je zakon o demografskem skladu krinka za koncentracijo državnega premoženja s pomanjkljivim nadzorom

Kot nam je pojasnil predsednik Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) Andrej Zorko, sindikati uvedbo demografskega sklada načeloma podpirajo, nasprotujejo pa, da bi se spremenil v krinko za koncentracijo državnega premoženja ali za izključevanje aktivne populacije iz nadzora nad sredstvi, ki naj bi bila namenjena njeni prihodnji socialni varnosti. Po trenutnem predlogu bi namreč od devetih članov nadzornega sveta pet članov imenovala vlada, štiri pa državni zbor, od tega enega na predlog upokojenske organizacije ZDUS. Takšni strukturi upravljanja, poudarja Zorko, sindikati nasprotujejo: »Zdi se nam tudi nesprejemljivo, da se za sklad ne uporablja zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju. V nadzoru nad skladom, ki naj bi služil prihodnjim generacijam delavcev, naj bi torej sedeli politiki, a nihče od tistih, ki sistem danes s prispevki financirajo. To ni le nepravično, ampak pomeni tudi kršitev mednarodnih konvencij, ki zapovedujejo tripartitno upravljanje sistemov socialne varnosti.«

Politična monopolizacija upravljanja z državnim premoženjem pa je še bolj problematična v povezavi s predlogom, da bi lahko vsakokratna vlada s privarčevanimi sredstvi sklada prosto razpolagala, s čimer bi demografski sklad v nasprotju s svojim namenom postal obvodni proračunski vir oziroma bi ga lahko vsakokratna koalicija uporabljala kot priročen vir za tekoče proračunske potrebe. V trenutnem predlogu zakona je namreč določeno, da lahko vlada z vsakoletnim zakonom o izvrševanju proračuna posega v premoženje sklada. Zakon o demografskem skladu poleg tega tudi ne prinaša nobenega novega vira za pokojninski sistem. Celo nasprotno, 20 odstotkov dividend naj bi po novem porabljali za financiranje oskrbe starejših in družinske politike: »Skrb za starejše, dolgotrajna oskrba in družinska politika ne smejo biti odvisne od dividend, poslovnih rezultatov ali prodaj državnega premoženja. Gre za temeljne javne politike, ki potrebujejo stabilno, predvidljivo in sistemsko financiranje. Njihovo morebitno financiranje iz demografskega sklada pa bi lahko hkrati oslabilo pokojninsko funkcijo sklada in ustvarilo negotovost pri financiranju teh politik,« še dodaja Zorko.

V Zvezi svobodnih sindikatov zato tudi zahtevajo podaljšanje javne obravnave, vsaj dva člana nadzornega sveta na predlog sindikalnih central ter posvetovalno telo sklada po vzoru ekonomsko-socialnega odbora pri SDH. 5

***

KPK: Zakon znižuje standarde

Demografski sklad bi lahko vodili tudi ljudje s pravnomočno ugotovljenimi kršitvami integritete

Iz Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) so nam sporočili, da predlog zakona o demografskem skladu po njihovi prvi oceni »pomembno znižuje že dosežene standarde na področjih krepitve integritete, omejevanja korupcijskih tveganj in nasprotja interesov, politične neodvisnosti sklada ter postopkov imenovanj in odpoklicev«. Če bo trenutni predlog obveljal, svarijo, bi lahko vodstvene funkcije v skladu opravljali celo posamezniki, pri katerih je Komisija za preprečevanje korupcije pravnomočno ugotovila kršitve integritete. Veljavni zakon o Slovenskem državnem holdingu namreč vsebuje več pogojev ali varovalk pri imenovanju kadra v nadzorne ali vodstvene organe SDH. Leta 2022 je parlament te pogoje z novelo zakona še zaostril, predlog o demografskem skladu pa teh določil ne prevzema. Oktobra leta 2020 je Komisija za preprečevanje korupcije prvo različico zakona o demografskem skladu ravno tako »zavrnila«. Tedaj so zapisali, da predlagane rešitve »ne prispevajo h krepitvi integritete in preprečevanju korupcije, pač pa pomenijo odmik od ustreznega upravljanja korupcijskih tveganj«, pri čemer ne zagotavljajo pogojev za neodvisnost sklada. Vlada pripomb takrat ni upoštevala.