Komentar / Pomanjkanje minimalne spodobnosti
Kaj nam bo kritika ideologije v ciničnih časih, ko oblastniki teh ali onih barv brez sramu izjavljajo reči, ki bi še pred nekaj desetletji veljale za docela nespodobne?
Panel Znanje in umetnost na poti v »drugo republiko«, ki ga je organiziral Nacionalni svet za kulturo v Moderni galeriji, 4. februar 2013
© Borut Krajnc
Svojčas, ko smo hodili na šole in univerze, seveda v nekih daljnih socialističnih časih, je bilo veliko geslo, pod katerim se je odvijal dobršen del pridobivanja humanistične in družboslovne izobrazbe, kritika ideologije. Učili smo se kritične teorije, učili smo se vseh fines in intelektualno zahtevnih strategij, kako izza fasade splošnih deklaracij, na videz univerzalnih zahtev, zvenečih besed in proklamacij izkopati njihovo skrito podlago, interes, ki jih žene, partikularni interes izza maske univerzalnega. Kako za navideznimi samoumevnostmi in občimi mesti razbrati artikulacijo interesov, ki si morajo nadeti masko splošno sprejemljivega, da bi se lahko uveljavili. Učili smo se brati skriti tekst, latentno vsebino za manifestnimi izjavami, naj je šlo za pri Marxu navdahnjeno razbiranje skritega teksta razrednih interesov za zavajajočo površino proklamiranih idej ali za pri Freudu navdahnjeno analizo latentne želje za manifestno vsebino, ali za razvejano pahljačo drugih družbenih teorij, ki so vse tako ali drugače merile na latentno jedro zavajajočih očitnosti.