Pomanjkanje minimalne spodobnosti

Dr. Mladen Dolar, Filozof

7. 2. 2013  |  Mladina 6  |  Komentar

Svojčas, ko smo hodili na šole in univerze, seveda v nekih daljnih socialističnih časih, je bilo veliko geslo, pod katerim se je odvijal dobršen del pridobivanja humanistične in družboslovne izobrazbe, kritika ideologije. Učili smo se kritične teorije, učili smo se vseh fines in intelektualno zahtevnih strategij, kako izza fasade splošnih deklaracij, na videz univerzalnih zahtev, zvenečih besed in proklamacij izkopati njihovo skrito podlago, interes, ki jih žene, partikularni interes izza maske univerzalnega. Kako za navideznimi samoumevnostmi in občimi mesti razbrati artikulacijo interesov, ki si morajo nadeti masko splošno sprejemljivega, da bi se lahko uveljavili. Učili smo se brati skriti tekst, latentno vsebino za manifestnimi izjavami, naj je šlo za pri Marxu navdahnjeno razbiranje skritega teksta razrednih interesov za zavajajočo površino proklamiranih idej ali za pri Freudu navdahnjeno analizo latentne želje za manifestno vsebino, ali za razvejano pahljačo drugih družbenih teorij, ki so vse tako ali drugače merile na latentno jedro zavajajočih očitnosti.

A videti je, da je vsa ta vednost postala odveč in da z novodobnimi ideološkimi tvorbami, po svetu in pri nas, te veščine sploh več ne potrebujemo. Da gre torej za neko nepotrebno znanje, s katerim so nam trpali glave v onih davno minulih časih, katerih relikt smo po svoji disfunkcionalni izobrazbi. To bi bil lahko kronski primer disfunkcionalne vednosti, ki očitno ne spada več na univerze, saj jo je novi diskurz samorefleksivno napravil za odvečno s svojo lastno prostodušnostjo in pomanjkanjem minimalne spodobnosti, z odsotnostjo skritega pod očitnim. Gre za plejado tovrstnih tekstov in deklaracij, v nekoliko bolj sofisticirani obliki po svetu in v bolj robustni in robavsarski obliki pri nas, a je prva težava v tem, da ni česa razkrivati, ker je vse izrečeno naravnost in na dlani. Kaj nam bo kritika ideologije v ciničnih časih, ko oblastniki teh ali onih barv brez sramu izjavljajo reči, ki bi še pred nekaj desetletji veljale za docela nespodobne in jih je bilo treba skrivati v podtekst, da bi sploh lahko delovale. Brecht, ki mu sicer nikakor ni manjkalo cinizma in je bil mojster v razbiranju grobega interesa za prijazno zvenečimi humanističnimi človekoljubnimi krilaticami, je bil za naše čase veliko premalo ciničen. Njegov potujitveni učinek se je, vsaj v enem svojem bistvenem delu, naslanjal na to, da so osebe na odru naravnost izrekle nekaj, kar bi moralo ostati skrito. V njegovih komadih je lahko prišel na oder debel kapitalist in brez okolišenja rekel: »Jaz sem kapitalist. Žene me samo pohlep, zanima me samo profit, moj interes je, kako delavce pripraviti do tega, da čim bolj garajo za čim manj plačila.« Potujitev je bila ravno v tem, da osebe neskrupulozno naravnost povedo svoje brez vsakega olepševanja ali maske, za katerimi se morajo običajno skrivati, da bi veljali za spodobne in sprejemljive. In če je v današnjih kaj osupljivega, potem ravno dejstvo, da potujitveni učinek kot da ne deluje več, in da so določeni načini govora postali splošno dopustni in sprejemljivi v javnem prostoru, tako da Brechtova dialektika grobih interesov in njihovega prikrivanja teče v prazno. Najbolj preprost kazalec tega je preprosto geslo »greed is good«, ki si ga je v osemdesetih letih zapel za gumbnico neoliberalni pohod in z njim doživel svoj razmah. Saj ne, da bi prej manjkalo pohlepa, a dejstvo, da so ga ponosno proklamirali kot vrlino, je vendarle spremenilo celotno obzorje političnega diskurza. Potujitveno je prav dejstvo, da ni več potujitve in Verfremdungseffekt Brechtovih komadov se danes naslanja predvsem na umanjkanje Verfremdung. In če smo pri Brechtu, naj še enkrat ponovim tisto »Kaj je rop banke v primeri z njeno ustanovitvijo?«, ki bolje kot karkoli opredeljuje ta trenutek krize, namreč bančni rop stoletja, zaradi katerega moramo zasebne bančne dolgove, ki so nastali zaradi povsem brezglave na iluzijah sloneče politike – iluzijah, ki so se kazale kot trdne realnosti trga in profita – zdaj plačevati z ropanjem javnih dobrin, v našem primeru izobraževanja, znanosti in univerze. Bančnemu ropu, ki sovpada z ustanovitvijo banke, se danes pri nas reče ’slaba banka’. Podružbljanje zasebnih bančnih dolgov, družbeno poplačilo katastrofalno slabega poslovanja, gre z roko v roki s privatizacijo izobraževanja in univerz, ki da so za državo prevelik strošek. Brecht, ki mu nič, kar je ciničnega, ni bilo tuje, te mere cinizma vseeno ni mogel predvideti.

Tako tudi tekst Boruta Rončevića, danes šefa direktorata za visoko šolstvo, ki je že leta 2011 napovedal, kako bo aktualna oblast obravnavala izobraževanje, deluje potujitveno v svoji odsotnosti potujitve. Prostodušno razglaša, da je treba pomesti z vso obstoječo strukturo univerz, ki da so dejansko samo zaviralke razvoja domnevne družbe znanja in kreativnosti, množično odpuščati vse dosedanje strokovnjake, ki se ne bi strinjali s takšno vizijo, in sprejeti in ohraniti samo somišljenike – to je politika, ki odkrito napoveduje ropanje, rezanje in čistke, ne da bi ji bilo za trenutek nerodno. Pri tem ji ni nerodno za svoje napovedano pogromaško početje uporabiti celo drastične besede ’denacifikacija’, ki da bi bila potrebna v Sloveniji. Beseda svojo afektivno vrednost črpa iz maloumnega enačenja vseh, ki bi taki politiki nasprotovali, z nič manj kot nacizmom, s črno gmoto fanatikov, zaslepljencev in totalitarcev. Sama beseda kliče po odsotnosti vsake refleksije in lastno eksplicitno totalitarnost prodaja kot boj proti domnevni totalitarnosti drugih. Denacificirati bi bilo treba kvečjemu take denacifikatorje.

Kaj si misliti o ljudeh, ki jim ni nerodno za svoje napovedano pogromaško početje uporabiti celo drastične besede ’denacifikacija’, ki da bi bila potrebna v Sloveniji.

Tu se bom ustavil pri sintagmi ’razsvetljeni absolutizem’, ki v tekstu nastopa kot zgled, ki bi bil prav priročno in priporočljivo sredstvo za dosego takih ciljev, če nas le ne bi uklepala demokracija s svojimi finesami in procedurami, zato da bi rabili na volitvah demokratično požegnani absolutizem 60+. Zveza med razsvetljenim absolutizmom in urejanjem univerze kot institucije nas napotuje nazaj na začetke moderne, na čas buržoaznih revolucij, ko je bilo treba na novo postaviti univerzo kot moderno institucijo v času, ki je pomenil prekinitev njenega historičnega pedigreja, segajočega v srednjeveški nastanek univerz. In s tem na Kantov premislek v njegovem spisu ’Spor fakultet’ iz leta 1794, nekaj let po francoski revoluciji, ki se ukvarja natanko s tem problemom – razmerjem univerze, njenega statusa vednosti, do vsakokratne oblasti in njenih pričakovanj in pritiskov, in s tem Kantov predlog, kaj bi morala biti vednost v odnosu do prav razsvetljenega absolutizma. Ne vem, ali se mi je treba opravičiti za ta ekskurz, ampak tu sem konec koncev tudi kot filozof.

Najprej nekaj glede javnega in zasebnega. V slovitem spisu o razsvetljenstvu desetletje poprej (1784) Kant navdušeno navaja geslo razsvetljenstva Sapere aude!, Drzni si vedeti!, a takoj dodaja: »Rezonirajte, kolikor vas je volja in o čemer hočete, a bodite poslušni!« Videti je, da sta stavka v očitnem protislovju – kako naj hkrati svobodno in brez omejitev razmišljamo in se obenem pokoravamo? –, vendar za Kanta protislovja ni: svobodna raba uma je javna, pokoravanje pa je zasebno, pri čemer zasebnost za Kanta zaobsega vse ideološke in represivne državne aparate (npr. tedaj vojsko in cerkev, ki ju bo za paradigmo vzel Freud), ki se jim moramo kot državljani pokoravati, vendar le tako, da nam taista država omogoči popolno svobodo naše javne rabe uma, brez vsakih omejitev. Kant torej ne pravi: »Zasebno si lahko mislite karkoli, javno pa se morate pokoravati,« temveč natanko nasprotno: »Kot zasebne osebe se morate pokoravati državni oblasti, upoštevati njene zakone, a kot umni individui imate pravico do javne rabe uma, s katero lahko postavite pod vprašaj čisto vse zakone in predpise, ki se jim kot zasebniki pokoravate.« Um kot javna instanca, ki se naslavlja na vse v svoji univerzalnosti, lahko dobi svojo veljavo le, kolikor je ločen od vsakršnih zasebnih interesov, z zasebnimi interesi vsakokratne državne oblasti vred, in za Kanta je v tem pomenu tudi država svojevrstna zasebna institucija, kolikor jo vodijo različni raisons d’État, državni razlogi, ki pač niso utemeljeni v umu. Privatizacija univerze je za Kanta nedopustna tako v državni obliki kot v obliki zasebnega kapitala, ki si kuje uporabne kadre za svoje potrebe (tako kot si jih tudi država – oblast je zanj v zadnji instanci sfera zasebnosti, torej ne-umnosti). In preprosta poanta bi lahko bila ta: um je tisto, česar ni mogoče privatizirati, če ga privatiziramo, ni več um, in to velja tako za državno kot za zasebno privatizacijo. Če je umu zagotovljena javna raba, potem lahko šele s tem dobi vzvod, s katerim bo lahko kritiziral in predrugačil tisto, čemur se moramo ne-umno pokoravati kot zasebniki.

Desetletje kasneje se Kant vrne k temu v spisu ’Spor fakultet’ in predlaga določeno univerzitetno politiko, ki temelji na takem razumevanju razsvetljenstva in uma. Kaj sledi iz tega za univerzo? Kant predlaga določeno delitev fakultet, katerih strukturo povzema iz takratne splošne delitve univerz, kakor je bila tradirana od njihovega srednjeveškega nastanka, predlaga delitev na zgornje in spodnje fakultete, pri čemer so zgornje teologija, medicina in pravo, spodnja pa je filozofska fakulteta, kamor je tedaj spadala tudi vsa naravoslovna znanost. Zgornje fakultete so zgornje zato, ker so blizu interesom oblasti in pravzaprav proizvajajo kadre za državne aparate, služijo kadrovskim potrebam, spodnja pa je filozofska fakulteta, z naravoslovjem vred, ki je spodaj zato, ker je ločena od zasebnih in državnih interesov in služi le zahtevam uma in resnice, ne glede na karkoli drugega. Le kolikor je ločena od oblastnih mehanizmov in interesov, lahko sledi zgolj interesom uma, ne glede na vsakršno uporabnost. Ločena je od moči in oblasti in le tako lahko zaupa v moč uma. A daleč od tega, da bi bila spričo tega apolitična, prav nasprotno, politično učinkuje že s samo svojo prisotnostjo, s svojim obstojem, kot prostor, ki je izvzet neposredni moči in oblasti, a vendar prostor, ki sleherni oblasti začrta mejo in da videti njen delež arbitrarnosti in kontingentnosti. In edino tako lahko služi javni rabi uma in od tod jemlje mero vsaki oblasti.

Če je tako, sem sam ponosen na svojo matično Filozofsko fakulteto kot fakulteto za neuporabne družbene študije, kjer hvalabogu vsaj v poganjkih še vedno obstaja nekaj takega kot interes znanosti, ki izhaja iz razsvetljenstva.

Naslov spisa je ’Spor fakultet’, tako razdeljene fakultete bodo pač nujno zahajale v spore in spis se ukvarja s tem, kako bi kazalo takšne spore razrešiti, v zadnji instanci spor med vednostjo in oblastjo. Kant v nekem trenutku predlaga parlamentarno reševanje sporov, po zgledu takratnega angleškega parlamenta, in pravi takole: »Razred zgornjih fakultet (kot desna stran parlamenta učenjakov) brani statute vlade, vendar pa mora po tako svobodni ustavi, kakršna mora biti, kjer gre za resnico, obstajati tudi opozicijska stranka (leva stran), in to je klop filozofske fakultete.« Skratka, naloga filozofije, in z njo vseh znanosti, ki sledijo interesom uma in resnice, je v tem, da je leva opozicija, v naravi oblasti pa je, najsi bo leva ali desna, da je pač desna.

Seveda je ta Kantov dispozitiv videti naiven, obeležen s svojim historičnim trenutkom konca osemnajstega stoletja, drži se ga entuziazem časa tik po revoluciji, vera v moč uma, ki da bo prevladal, četudi nima nobene neposredne moči in se vsaki oblastni navezi z veseljem odreka. Vendar v njem tiči neko vedno aktualno jedro. Najprej glede razsvetljenega absolutizma, s katerim Rončević po nemarnem opleta – če je kaj na razsvetljenosti tega absolutizma, potem le v obliki jasne vzpostavitve prostora, kamor ne zasebni ne državni interesi (ki so za Kanta nazadnje isto) ne morejo in ne smejo poseči, in le oblast, ki se je zmožna odreči svojemu absolutizmu in vedeti za svojo mejo, je lahko razsvetljena. Prav tu je prostor univerze. Dalje, iz Kantove zastavitve izhaja goreča apologija neuporabne vednosti kot torišča uma, torej vednosti, ki se ji ni treba upravičevati in izkazovati s svojo koristnostjo za te ali one interese. Če se Rončevićevu ljuba zasebna institucija imenuje Fakulteta za uporabne družbene študije, potem sem ponosen na svojo matično Filozofsko fakulteto kot fakulteto za neuporabne družbene študije, kjer hvalabogu vsaj v poganjkih še vedno obstaja nekaj takega kot interes znanosti, ki izhaja iz razsvetljenstva. In kakor je posel univerze, da je vpeta v svoj čas in njegove potrebe, je obenem in na istem mestu njen posel v tem, da postavlja standarde vednosti drugačne od standardov tehnološkega napredovanja in neposrednih družbenih koristi, standarde vednosti, ki se postavljajo poprek proti duhu časa, po robu služenju razvoju in koristnosti, servisiranju utečenega mnenja in konsenza.

To je politika, ki odkrito napoveduje ropanje, rezanje in čistke, ne da bi ji bilo za trenutek nerodno.

Iz Kantovih idej, in idej nekaterih drugih, se je rodila Humboldtova univerza, prva moderna univerzitetna institucija (kamor je prišel med prvimi predavat Humboldtov prijatelj Hegel), in sam sem priča neki paradoksni in zares žalostni situaciji, ko je moji generaciji, ki se je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih odpravila na ceste prav zaradi zahtev po drugačni univerzi – in maj ’68 se je začel kot upor glede statusa vednosti in vloge univerze –, ko je moji generaciji Humboldtova univerza tedaj veljala za skrepenelo in zastarelo institucijo, ki bi jo bilo treba pošteno reformirati in preveti s kritičnim duhom. Zdaj pa je videti, da taisti Humboldtov model, na vsak način vreden odločne kritike, vnazaj velja za prav idealno reč, kakršne zlepa ne bomo več deležni. Daleč od tega, da bi hotel preprosto braniti obstoječe slovenske univerze, ki so potrebne temeljitih reform – in univerza, če ustreza svojemu pojmu, ne more biti drugega kot permanentna reforma, to od nje terja prav vednost, ki ne more biti drugega kot permanentna reforma vednosti –, a zaslužile bi si vse kaj drugega kot najprej katastrofo bolonje s praznimi floskulami o družbi znanja in podrejenostjo vednosti kapitalskim interesom, o katerih se Kantu še sanjalo ni, in potem še večjo katastrofo zdaj predlaganih ukrepov, kakršne naznanja tekst, ki je podlaga te diskusije in ki se v celoti odpoveduje razsvetljenstvu in prisega le še na absolutizem.

* Pričujoče besedilo je dr. Mladen Dolar predstavil 4. februarja na panelu Znanje in umetnost na poti v »drugo republiko«, ki ga je organiziral Nacionalni svet za kulturo.