Sedem let vojne

Teče že dvaindvajseto leto od sramotnega izbrisa prebivalcev nekdanje »Juge«, ki se je zgodil 26. 2. 1992. Izbrisani smo si nabrali kar dolg staž, mnogo bolezni, težav in dolgov. Vse to je zakrivila ljuba Slovenija in kljub sodbi ESČP v Strasbourgu še ni videti konca. Večina nas, ki živi ves čas v Sloveniji, smo si nekako uredili stvari. Tisti, ki so iz kakršnih koli razlogov odšli v svoje matične države (ker recimo ni bilo osnovne šanse, da bi preživeli), ali pa so bili celo deportirani, so doživeli veliko razočaranje, ko je Katarina Kresal l. 2010 botrovala zakonu, ki bi jim omogočil vrnitev v Slovenijo in pridobitev statusa. Zakon namreč ne omogoča avtomatizma, postavlja mnoge omejitve in zahteve in nesmiselna dokazila. Opisala bom zgodbo človeka, ki ga dobro poznam in spremljam njegov primer.

Zoran je Beograjčan, ki je skoraj 20 let živel v Mariboru, kjer se je zaposlil in si ustvaril družino. Po poškodbi na delu so ga najprej dvakrat operirali v Splošni bolnišnici Maribor, v času, ko je bilo treba urediti državljanstvo Republike Slovenije, je bil operiran v Beogradu na Banjici. Zaposlen je bil kot serviser dvigal v Mariboru, vendar je podjetje imelo sedež v Beogradu. Ko se je po »izbrisu« poskušal vrniti preko Madžarske, so ga na meji zavrnili, kljub veljavnemu potnemu listu SFRJ. Poskušal je večkrat, dokler mu niso svetovali, naj se vrne z vlakom iz Avstrije, kar mu je tudi uspelo. Šel je domov k ženi in 10 in 11 let starima otrokoma. Čez nekaj dni so prišli policisti, ga odpeljali na »informativni razgovor« na policijsko postajo, nato pa izgnali. Vrnil se je čez 20 let, ki jih je preživel v Beogradu s statusom begunca, saj tudi tam ni bil vpisan v knjigo državljanov. To mu je uspelo šele decembra 2012. Po dveletnem dopisovanju z MNZ so ga šele 8. 1. 2013 povabili na UE Maribor kot tudi njegove otroke, ki so morali potrditi, da je to njihov oče. Zahtevajo še potrdilo o nekaznovanju – sveže, staro najmanj 1 mesec, ki mu ga je sestra komaj uspela pridobiti brez njegove prisotnosti v Beogradu, in priče, ki bi potrdile, da je poskušal večkrat priti v Slovenijo. Zoran je prišel v Slovenijo s povratno karto za vlak in nekaj drobiža. Zdaj že tretji mesec životari pri prijateljih in čaka na milost.

Če bo slučajno njegov status uspešno rešen, bo moral plačati še okoli 150 € za nesmiselne takse in tako postane državljan Slovenije in najverjetneje brezdomec, saj je njegova žena ponovno poročena, otroci pa potem, ko 20 let niso videli očeta, z njim niso mogli vzpostaviti normalnega odnosa. Vsa ta leta namreč poslušajo sovražne govore o izbrisanih in nimajo realne slike o dogodkih v 90-tih letih.

Kljub sodbi ESČP - ali je Zoran zdaj po 20 letih kakšen zmagovalec?