Chinawoman: »Iskrenost je pomembna«

Chinawoman je kanadska kantavtorica Michelle Gurevich, ki je glasbo začela ustvarjati kar v svoji dnevni sobi; tam je leta 2007 nastal tudi njen kritiško uspešni prvenec Party Girl. Tri leta kasneje je pečat klasične evropske balade, prepletene z elementi dekadence in drame, še izostrila na albumu Show Me The Face. Kmalu jo je opazila Evropa in pred skoraj dvema letoma se je preselila v Berlin. Takrat je prvič obiskala Ljubljano in s kabarejskim nastopom navdušila na festivalu Mesto žensk.
Nova zvezda svetovne alternativne glasbene scene zdaj razprodaja koncerte po Balkanu, nastopa po Vzhodni Evropi in Rusiji in pravzaprav ne preseneča, da jo je občinstvo vzelo za svojo. S starimi, pa tudi z novimi, nekoliko hitrejšimi skladbami, v katerih še naprej neguje fatalistično-emocionalen način pisanja, se bo z vokalom, s kitaro in klaviaturami predstavila v mali dvorani Kina Šiška, kamor prihaja v spremstvu dveh glasbenikov: bobnarja Robina Thomsona in kitarista Diega Ferrija.

Melodični zvok Chinawoman je mešanica robustnega in prefinjenega ter kar sam prikliče občutke Rusije in Vzhodne Evrope. A odrasli ste v Torontu.

Odrasla sem v soseski, kjer so živeli pretežno priseljenci iz Vzhodne Evrope. Starši so v Toronto prišli iz Rusije, doma smo govorili rusko. Drugače od večine otrok pa sem že takrat kazala veliko zanimanja za zbirko sovjetske glasbe, ki so jo imeli starši, pa tudi za drugo glasbo, kot sta italijanski in francoski šanson sedemdesetih let, ki sta bila tedaj priljubljena med emigranti.

Odkar ste v Berlinu, ste podpisali pogodbo z butično založbo Moutique. Kako je to vplivalo na vas?

Evropa je vse spremenila na bolje in tudi mene, zadržano dekle, iz dnevne sobe porinila v ospredje. Berlin je pohitril moj tempo. Tu sem se naučila poosebljati svojo glasbo in neizmerno me veseli, da sem našla občinstvo in da je to našlo mene. Pri tem seveda pomaga, da imaš zastopnika.

V tem času ste izdali tri nove single, že načrtujete tudi naslednji album?

To sem počela tudi prej, le da je moje single takrat slišalo zgolj mojih pet prijateljev. To je proces, ki mi omogoča, da vsako pesem obravnavam kot nekaj posebnega, kar je dobro. Kmalu pa načrtujem tudi izdajo albuma.

Ste glasbena samoukinja, kakšen je vaš ustvarjalni proces?

Vedno izhajam iz teme, o kateri razmišljam, pri tem pa veliko improviziram na inštrumentih, not si tako rekoč ne zapisujem. Zatem izbrane dele melodij posnamem, v dnevu ali v letu, in jih čudežno poročim z melodijo. Temu sledi težko produkcijsko delo, rafiniranje in aranžiranje.

Pomemben del vaše glasbe so besedila, ki se berejo kot dnevnik. Koliko sebe v resnici dajete v svoje pesmi?

Od nekdaj so me vznemirjali izvajalci, ki dajejo prednost vsebini, tudi ko igrajo zgolj eno samo noto. Iskrenost je gotovo pomembna. Vse moje pesmi pridejo iz mene, ne morem pa reči, da je denimo vsaka roka, ki v pesmi dvigne kozarec, tudi v resnici moja.

V najnovejši pesmi Vacation from Love razmišljate, da nas ljubezen spremeni.

V partnerskem odnosu ne glede na izkušnje izgubimo delček sebe. Tako se učimo novih oblik bivanja, kar je dobro. Vendar ta pesem govori o vnovičnem sestavljanju teh delov osebnosti, ki so bili v odnosu izgubljeni oziroma potisnjeni na stran.

Kako pomembno je pri podajanju takšnih zgodb intimno prizorišče?

Seveda so mi všeč majhna prizorišča in kemija, ki jo tam doživiš. Pogosto so to nepozabni nastopi. Vendar zame intimnost ni temeljni pogoj. Večina umetnikov, ki jih resnično občudujem, zna na kateremkoli odru ustvariti svoj svet, v katerega povabi občinstvo. To je nekaj, za kar si prizadevam tudi sama.

Ste potemtakem opustili željo postati filmarka?

Opustila sem zamisel, da bi postala režiserka, še vedno pa me zanima snemanje dokumentarcev. Spoznala sem, da za režijo preprosto nimam naravnega talenta, kot ga imam denimo za pisanje pesmi. Vsakomur zato predlagam: če ti v nečem ne uspeva, se preizkusi v čem drugem.

Navdušil vas je film vašega kanadskega rojaka, mladega režiserja Xavierja Dolana Namišljene ljubezni (Les Amours Imaginaires), ki govori o treh prijateljih, prepletenih v ljubezenski trikotnik. Zakaj?

Dolanovi filmi poosebljajo nekaj, kar je lastno tudi meni, čutim, da imava veliko skupnega, in morda bi bila lahko primerna sodelavca.

Njegovi filmi so, podobno kot vaše pesmi, utemeljeni na protagonistih LGBT-scene. So Kanadčani strpni do drugačne spolne usmerjenosti?

Kanada je razmeroma mlada država imigrantov različnih korenin, in ker še nimamo dovolj zgodovine, še ne vemo, koga moramo sovražiti.

Koncert:
Chinawoman
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 29. marca 2013 ob 21. uri