Dr. Sergej Flere    |  foto: Joco Žnidaršič

25. 10. 2013  |  Mladina 43  |  Družba

Jovanka Broz

Odšla je Jovanka Broz, Titova vdova, ki je v soprogovih zadnjih letih živela odtujena od njega. Že od vsega začetka je zatrjevala, da je šlo za neupravičeno preganjanje, in pri tej razlagi je vztrajala do konca.

Z angleškim princem Filipom leta 1972 v Beogradu

Z angleškim princem Filipom leta 1972 v Beogradu

Jovanka Broz (z dekliškim priimkom Budisavljević) se je rodila leta 1924 v kmečki družini v Liki, za katero je kasneje trdila, da je dala veliko (avstrijskih) častnikov in pravoslavnih duhovnikov, omenjala je tudi, da naj bi imela – po družinskem izročilu – skrivnosten izvor v srbskem kosovskem plemstvu iz časov še pred kosovsko bitko. Vsekakor je bila neizobražena mlada partizanka, ki je že med vojno kazala, da bo napredovala. Postala je bolničarka in tudi neke vrste oskrbovalka v vrhovnem štabu, kjer je morda pritegnila pozornost z mladostjo in lepoto posebne vrste, izžarevajočo vitalnostjo. Ob koncu vojne je opravila tečaj za bolničarke, kar je zadostovalo, da je imela strokovne – danes bi rekli tako – kompetence za delo skrbnice v domu predsednika jugoslovanske vlade, katerega bivališče je bilo fizično povezano z njegovimi uradnimi prostori. Kasneje je pripovedovala (po Jokanovićevih trditvah), da je bila njena prava naloga nekoliko drugačna, da naj bi bila urejala osebno dokumentacijo predsednika vlade. Vsekakor je v tej službi ostala in pritegnila njegovo pozornost, leta 1952 pa sta se poročila. Pred tem je bila navzoča tudi pri oskrbi predsednika med boleznijo in operacijo v Ljubljani leta 1951.

V službo na domu predsednika vlade gotovo ni prišla po naključju. Povsem verjetno je, da je to uredil vodja policije in s tem tudi »kadrovik« Aleksandar Ranković. Najbrž so različna ugibanja, da naj bi bil temu botroval tedanji vodja hrvaške tajne policije (Udbe) Stevo Krajačić ali sovjetska obveščevalna služba, manj prepričljiva. Ali jo je ta, ki jo je spustil v Titov dom, že vnaprej namenil za drugačno vlogo od uradne, je precej vprašljivo. Vsekakor je izpolnjevala tedanje »moralne standarde«, saj se je pričakovalo, da bodo vodilni tovariši imeli »tovarišice« primerne politične pripadnosti (to ni šlo kar samodejno, kot bi morda kdo domneval, in je bilo leta 1946 urejeno s posebno uredbo, ki je bila objavljena v tedanjem uradnem listu, kršitve teh standardov pa so posredno botrovale Đilasovemu padcu).

Čas petdesetih let je bil čas, ko je bila Jugoslavija popolnoma totalitarna in v skladu s tem so bili vodilni tovariši na vseh uradnih fotografijah strogo resni. Nova soproga tedaj že predsednika jugoslovanske zvezne republike pa se je na fotografijah pogosto pojavljala in se na njih tudi smehljala, zato je že v petdesetih letih dobila vzdevek jugosmehljaj. To v političnem smislu sicer ni ničesar spremenilo, je pa Jovankina javna podoba nekako postala del Titove nedvomne – spontano nastale in umetno napihovane – karizme.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.