Intervju Igor Lukšič

Pravljičarska manira nekaterih politikov in nekaterih medijev, da prilagajajo dejstva tako, da njihova zgodba dobi ustrezno poanto, je očitno prevzela tudi Igorja Lukšiča. Kot edini med politiki znotraj parlamentarnega spektra, ki dosledno skuša diskreditirati ustanavljanje novih strank, je tako v intervjuju za Mladino (31.1. 2014) povedal naslednje:

»Šoltes že več kot leto dni ustanavlja stranko, gre po modelu, ki ga je vpeljal Zares. To je model, po katerem »javnomnenjski analitiki« ugotovijo, da ljudje obstoječih strank ne podpirajo, potem ugotovijo, da je ogromno prostora za novo stranko, nato se ustanovi društvo in potem stranka. Tako je nastal Zares, zgodba se je ponovila ob Pozitivni Sloveniji in Državljanski listi, pa spet pri Solidarnosti.«

Njegove trditve so večkratno luknjičaste. Zares npr. ni nastal na podlagi kakšnih javnomnenjskih analiz o nepodpori obstoječim strankam (ta podpora je bila takrat tudi bistveno višja, kot je danes), ampak na osnovi prepričanja tistih, ki smo stranko ustanovili, da LDS s takratnim vodstvom v kratkem roku ni sposobna preseči krize, v katero je zašla in odigrati vloge, ki je bila nujna za omejitev avtoritarne politike takratne Janševe vlade. Dalje – Pozitivna Slovenija in Državljanska lista se nista ustanovili kot društvi, iz katerih bi nastali stranki, ampak sta bili stranki ustanovljeni brez »društvene faze«. In končno – ali bo Šoltes ustanovil stranko po modelu Zares, bomo skupaj z Lukšičem morali še počakati in tako ugotoviti, ali je navedel le dva ali tri napačne podatke v treh stavkih.

Igor Lukšič ima prav, kolikor problematizira (in nima prav, kolikor demonizira) ustanavljanje novih strank, ki bodo verjetno razpršile glasove na levici. Vendar pa bi njegovo problematiziranje doseglo kakšna ušesa le, če bi – namesto, da v slogu starega reka »komunisti smo ljudje posebnega kova« nastopa s krilaticami o SD kot edini avtentični stranki levice in kot edini stranki čistih rok – opravil nekaj samorefleksije in se vprašal, zakaj njegova stranka ne privlači vseh teh evidentno levih (četudi večinoma slabo artikuliranih) političnih iniciativ, ki se v Sloveniji porajajo. Je to res le zaradi stremuških posameznikov, ki potrebujejo nove stranke za lastno promocijo, kot nam skuša dopovedati on, ali morda zato, ker tudi SD spada pod tisto domiselno definicijo A. Kešeljeviča o današnji levici, ki da je zgolj desnica minus 20%?