Predsednikova smrt

V Intervjuju (The Interview), novi holivudski farsi, skušata bebava novinarja (James Franco in Seth Rogen) izvršiti atentat na severnokorejskega vladarja Kim Džong Una. Hej, ker bosta z njim že ravno delala intervju, ga mimogrede še ubijta, jima naroči Cia. Novinarji so za Cijino delo očitno bolj usposobljeni od Cie.

Je komedija o atentatu na Kim Džong Una poziv k atentatu na Kim Džong Una? Nehajte, komedija je ravno v tem, da fantaziraš o atentatu na človeka, na katerega atentata ni mogoče narediti. No way! Atentat na Una je nemogoč, tako nemogoč, da sam Un izgleda povsem fiktivno. Atentat nanj je še bolj nemogoč kot atentat na Fidela Castra. In še bolj nemogoč kot atentat na Baracka Obamo. Kim Džong Un je tako nepredušno in neprebojno zaščiten, da ga lahko ljudje »ubijajo« le v svoji glavi. Intervjujev itak ne daje.

In nanj je verjetno spodletelo toliko atentatov, kolikor je glav. Oficirji, ki so skušali atentat izvršiti lani, so ostali brez glave, ker niso vedeli, da lahko o tem, kar so kanili storiti v živo, snemaš le filme, no, komedije. Ne bi se smeli jemati tako resno.

A po drugi strani – tudi Kim Džong Un je brez smisla za humor. Ni le ponorel, ampak je v Intervjuju, ki v Ameriki starta šele 25. decembra, videl brutalni podaljšek ameriške zunanje politike in Cie, načrt za njegovo likvidacijo, celo vojno napoved. Zagrozil je s »strahovito« in »neusmiljeno« retaliacijo, če holivudski studio Sony filma ne umakne. In da bi bil prepričljivejši, je sprožil tudi preventivni udarec. Je lansiral jedrske konice? Je detoniral novo atomsko bombo? Je v Ameriko poslal kamikaze? Je ugrabil ameriške hajkerje?

Ne, storil je nekaj hujšega: ob koncu novembra je dal menda shekati računalniški sistem studia Sony, pri čemer so njegovi digitalni jurišniki – recite jim »Varuhi miru« – studijsko poslovanje tako rekoč ustavili, studijske uslužbence prisilili, da so spet pisali na papir, izbrisali diske, objavili plače zaposlenih in številke njihovega socialnega zavarovanja, obenem pa so studiu – in to je bil smrtni udarec! – ukradli nekaj čisto novih, še neprikazanih filmov, recimo Annie, in jih naložili na piratske file-sharinge.

Nič, Kim Džong Un dobro ve, kako najlažje zrušiš, zlomiš in pokoplješ kapitalizem: tako da tisto, s čimer služi in profitira, preleviš v nekaj brezplačnega. Torej tako, da zasebno lastnino kolektiviziraš.

Kaj pa če ima Kim Džong Un vendarle prav? Kaj če je Intervju res le podaljšek Cie, njena tajna operacija?

Kako je Kim Džong Un zrušil kapitalizem: e, to bi šele bila komedija! Vsaj tako smešna kot animirana farsa Team America: World Police (2004), v kateri je Kim Džong Il, Unov oče, oznanil: »Nov svet je neizogiben!« Ko se je rodil njegov oče, Kim Il Sung, so rekli, da se je v vesolju rodil nov planet. Ko se je rodil sam, tudi. In ko se je rodil njegov sin, Kim Džong Un, prav tako. Vsakič, ko se v dinastiji Kim rodi nov prestolonaslednik, se v vesolju rodi nov planet. V resnici je ravno nasprotno: vsakič, ko se v dinastiji Kim rodi nov prestolonaslednik, se nekje na Zemlji rodi nov kapitalizem. Kim je slaba reklama za alternative kapitalizmu. Ko ljudje zagledajo Kima, planejo v kapitalizem.

Je pa res, da je Kim Džong Un naredil odlično reklamo za Intervju – in Intervju je naredil odlično reklamo zanj. Komunizem in kapitalizem se blazno potrebujeta. Drug brez drugega ne moreta. Drug na drugega komaj čakata. In ja, komaj čakata na sequel. Un je zadnji up kapitalizma. V interesu Cie je, da atentat nanj nikoli ne uspe.

Atentat na Margaret Thatcher

Zato je čudno, da se ni nihče drug zgražal in tresel, ko se je zgražal in tresel Kim Džong Un. Niti politiki. Niti Združeni narodi. Spomnite se le, kakšen histeričen vik in krik so leta 2008 zagnali republikanci in njihovi simpatizerji, ko je na platna prišla Predsednikova smrt (Death of a President), britanski lažni dokumentarec o atentatu na ameriškega predsednika Busha – jasno, atentat uspe, in sicer v Chicagu, pripišejo pa ga Al Kaidi, kar je kakopak le blef, s katerim skušajo republikanci prijetno združiti s koristnim. V resnici ga je ustrelil izšolani snajperist, zagrenjeni veteran I. iraške vojne, ki je v II. iraški vojni izgubil sina. Še celo Hillary Clinton je bila »šokirana« in »ogorčena«, igralci – očitno prestrašeni zaradi burne reakcije – pa so se izvijali, da niso vedeli, da snemajo film o atentatu na Busha.

Štiri leta prej so se – resda precej manj burno – zgražali, ko je Nicholson Baker, ameriški pacifist, še najbolj znan po romanu Vox, ki naj bi ga bila Monica Lewinsky podarila Billu Clintonu (ja, v romanu gre za telefonski seks), objavil Kontrolno točko (Checkpoint), romanček o povsem zblojenem in zjebanem, paranoidnem in lunatičnem fantazistu, ki hotelskemu prijatelju razlaga, kako in zakaj bo naredil atentat na Georga W. Busha. Kako? S kroglo, ki »prepozna obraz«. Zakaj? Ker bo to »v dobro človeštva«, kot pravi tipček, ki je proti iraški vojni in proti abortusu, ki je brezposeln in ki se hrani z blogi, kar pomeni, da je sredinski, na sredini pa so, kot vemo, le bela črta in povožene živali.

Nedavno so torijci – angleški republikanci – krčevito ponoreli, ko je Hilary Mantel, še najbolj znana po zgodovinskih romanih (o Cromwellu ipd.), objavila zbirko novel, naslovljeno Atentat na Margaret Thatcher (The Assassination of Margaret Thatcher). V eni izmed novel – jasno, naslovljeni Atentat na Margaret Thatcher – je popisala atentat na britansko premierko Margaret Thatcher, ki uspe. »Železna Lady« pade leta 1983 pod irskim strelom, in sicer na kliniki, kjer naj bi ji operirali oko. Ja, krogla prepozna njen obraz. Človek, ki je na eno oko slep, je lahko kralj le v deželi, v kateri so vsi slepi.

Ko je Thatcherjeva, zaničevalka Nelsona Mandele ter slavilka Augusta Pinocheta, Sadama Huseina in indonezijskega diktatorja Suharta, lani res umrla, so številni britanski levičarji odpirali šampanjec in slavili. Atentat je končno uspel, so si verjetno mislili, saj so kroglo že davno izstrelili – v glavi so jo pred tem že ničkolikokrat »ubili«. Torijci, ki so jo ob smrti neizmerno slavili (s čimer so pokazali brezmejno nespoštovanje do njenih žrtev, če naj parafraziram Davida Wearinga), so kakopak spet noreli in rjoveli, tako kot leta 2010, ko se je pojavila spletna stran IsThatcherDeadYet (Je Thatcherjeva že mrtva?), ki pa je po drugi strani dobila 200 tisoč všečkov, in tako kot leta 1988, ko je Morrissey, frontman benda The Smiths, prvi solo album, Viva Hate, ozaljšal s štiklom Margareta na giljotini (Margaret on the Guillotine), v katerem je fantaziral o giljotiniranju Margaret Thatcher: »Zaradi ljudi, kot si ti, se počutim tako utrujenega. Kdaj boš umrla? Kdaj boš umrla? Kdaj boš umrla? Kdaj boš umrla? Kdaj boš umrla? Zaradi ljudi, kot si ti, se počutim starega, zato prosim, umri!«

Morrisseyju se na volitve ni ljubilo čakati. Atentatorjem iz Predsednikove smrti, Kontrolne točke in Atentata na Margaret Thatcher tudi ne. V Severni Koreji pa volitev ni. Ne, tam ne morejo reči: počakajmo na volitve! Čakajo lahko le, da se v vesolju prižge nov planet. In ko se prižge, se na Zemlji prižge nov kapitalizem.

Cia gre v Hollywood

Kaj pa če ima Kim Džong Un vendarle prav? Kaj če je Intervju res le podaljšek Cie, njena tajna operacija? Ne pozabite, da je Kim Džong Un sin Kim Džong Ila, ki je bil največji sin filma. Ne le da je bil vedno nor na vesterne, Jamese Bonde in filme z visokoraslimi Švedinjami, ne le da je imel eno izmed največjih zasebnih filmskih zbirk na svetu, ne le da je vodil filmsko sekcijo politbiroja, ne le da je kontroliral kompletno severnokorejsko kinematografijo, ne le da je v Pjongjangu zgradil state-of-the-art studio in ne le da je dal leta 1978 ugrabiti južnokorejskega režiserja Shin Sang Oka in njegovo bejbo, zvezdnico Choi Eun Hee, sanjski par, ki ga je potem »prisilil« v snemanje komunističnih blockbusterjev, ampak je že leta 1973 napisal tudi knjigo O filmski umetnosti, prvo in zadnjo besedo o filmu, ki je učila, kaj je naloga filma: da »ljudi spremeni v komuniste«.

In ker je Un sin največjega cinefila, kar jih je kdaj bilo, dobro ve, da Cia že od nekdaj manipulira s filmom. Un tako ve, da je Cia že v petdesetih letih prejšnjega stoletja skrbela, da so iz ameriških filmov, ki so jih predvajali na tujih trgih, izrezali prizore, ki bi lahko na Ameriko v tujini metali slabo luč. Prizori, v katerih so bili Američani pijani, nasilni, arogantni, spolno invazivni ali pa žaljivi do drugih kultur, so leteli ven. Črnci so bili vedno lepo oblečeni, črnski batlerji pa so morali vedno pokazati in povedati, da so svobodni. Un tudi ve, da je Cia Orwellovi vdovi »speljala« filmske pravice za Živalsko farmo, ki jo je potem pomagala preleviti v antikomunistični animirani film (ker je animiran, bo razumljiv vsem, tudi »nepismenim« in »nerazvitim«, so upali), in da je Mirnega Američana, posnetega po Greenovem protiameriškem romanu, prelevila v himno Ameriki (terorističnega napada v Sajgonu ne zagrešijo Američani, ampak komunisti).

Kim Džong Un dobro ve, kako najlažje zrušiš, zlomiš in pokoplješ kapitalizem: tako da tisto, s čimer služi in profitira, preleviš v nekaj brezplačnega.

Potem pa je Cia za nekaj dekad zaspala, pravi Tricia Jenkins, avtorica knjige Cia v Hollywoodu (The CIA in Hollywood). Očitno je bila preveč zasedena s pakiranjem atentatov na tuje voditelje (Castra na Kubi, Arbenza v Gvatemali, Lumumbo v Kongu, Diema v Vietnamu, Schneiderja in Allendeja v Čilu). Toda Hollywood medtem ni spal. Pojavila se je kopica filmov (Trije Kondorjevi dnevi, Škorpijon, Ostermanov vikend ipd.), ki so Cio prikazovali kot morilsko, zarotniško, atentatorsko, nepregledno, skorumpirano organizacijo, v kateri mrgoli »malopridnih« operativcev. Povsem je pobezljala, nihče je ne more več nadzorovati, ugrablja nedolžne ter jih uporablja za vabe in žrtve, pobija svoje agente in analitike, tako da je Ameriki nevarnejša kot tujini. Sporočilo je bilo jasno: ameriško vlado bo prej zrušila Cia kot pa komunistična kabala. Spodletelo izkrcanje v Prašičjem zalivu, James Bond in TV-serija Get Smart so Cio brezmejno osmešili, a še bolj se je osmešila sama, ko je skušala Castra likvidirati z eksplozivno cigaro, Lumumbo pa s strupeno zobno pasto.

Cia je postala globalna blagovna znamka, kot Coca-Cola, le da jo je odnesla slabše. Izgubljala je kompas in imidž, panika pa jo je dokončno zgrabila, ko je padel Berlinski zid, ko je napočil »konec zgodovine« in ko se je komunistični vzhod spreobrnil v kapitalizem. Vsi so se nenadoma spraševali: ali Cio sploh še potrebujemo? Je njen obstoj res še nujen? Posledica: Cijin proračun so znižali, notranja morala je padla, agenti so začeli bežali v zasebni sektor, novačenje je vse bolj pešalo. Cia je izgledala kot Severna Koreja – retro.

Vsota vseh strahov

Potem pa se je Cia spomnila na film Top Gun, ki je bil leta 1986 sijajna in seksi reklama za ameriško vojaško mornarico. Kaj je naredila vojaška mornarica? Nič posebnega: filmarjem je dala na razpolago svoje kapacitete, svoje letalonosilke, svoja letala, svojo opremo, svoje svetovalce, svoje rekvizite, svoje pilote, svoje statiste, jasno, gratis. In kaj je dobila v zameno? Zaklad! Popoln rekrutacijski film! Vsi fantje so hoteli v vojaško mornarico. In punce tudi.

Zato je Cia sredi devetdesetih let sklenila, da gre po poti Top Guna: Chasa Brandona, svojega dolgoletnega agenta, sicer bratranca holivudskega zvezdnika Tommyja Leeja Jonesa, je prelevila v oficirja za zveze s Hollywoodom in televizijami. Brandon je začel filmskim in televizijskim produkcijam, v katerih je nastopala Cia, ponujati Cijine kapacitete: nasvete, tehnične konzultante, snemalne lokacije (npr. lobi v Langleyju, operativne centre, Cijin kampus), rekvizite, opremo, celo statiste in kaskaderje. Jasno: gratis. Stalno je krožil po Hollywoodu, lobiral, filmarje cukal za rokave, jim ponujal zgodbe, ki naj bi bile primerne za filmsko obdelavo, ter jim razkazoval Cijin notranji ustroj.

Kaj je pričakoval v zameno? Troje.

Prvič, najprej je hotel videti scenarij, da je preveril, ali Cio opisuje »pravilno«, »vestno« in »natančno«, ali ji je torej naklonjen, ali razume njene strateške cilje, ali jo prikazuje v pozitivni, heroični luči, ali agente prikazuje kot izjemne, nadarjene, patriotske posameznike z notranjo integriteto, lucidnim umom in moralnim šlifom.

Drugič, če je scenarij Cio prikazoval v negativni luči, je predlagal popravke – če filmarji njegovih sugestij niso upoštevali, je sodelovanje zavrnil. Siriana? Vohunska igra? Telo laži? Kdo je Bourne? Ugrabitev? Pri teh filmih »pomoč« ni prišla v poštev, saj so trdili, da Cia uporablja torturo, da je nemoralna in nepregledna, da ne razume kompleksnosti sodobnega sveta, da je polna arogantnih, pozerskih, paranoidnih megalomanov, da špijonira Američane, da pobija in izdaja svoje agente, da ubija demokracijo in da z njo ni združljiva. Ti filmi so bili antireklama za Cio – ustvarjali so vtis, da je Al Kaida našla sebi enako.

In tretjič, če so filmarji njegove sugestije upoštevali, jim ni dal na razpolago le vseh Cijinih kapacitet, ampak je tudi sam – na snemanju – skrbel, da se je scenarij »zvesto« prezrcalil v film. Ali pa TV-serijo.

Tako je Cia do večje »natančnosti« in »pravilnosti« pomagala filmom Državni sovražnik, Vsota vseh strahov, Rekrut, Dobri pastir in Argo ter TV-serijam Covert Affairs, Agencija, Alias in 24, pa tudi številnim TV-filmom (npr. In the Company of Spies), ki so nedvoumno pokazali, da Amerika še vedno potrebuje Cio, da je torej Cia patriotska in viteška, omnipotentna in omniprezentna, da je prva obrambna črta, da ni več ujeta v mentaliteto hladne vojne (edina je, ki misli onstran hladnovojnih delitev in ki razume, da je novi svetovni red kaotična džungla, polna strupenjač, kot je pokazala Vsota vseh strahov), da ima visoko usposobljene kadre in briljantne analitike, ki se stalno učijo in ki govorijo številne jezike (tudi farsi, kot smo videli v Rekrutu), da za krmilom nacionalne varnosti nikoli ne zaspijo, da se jim ni treba »poročiti« z njo, če delajo zanjo (lahko imajo tudi družinsko življenje, prosti čas), da se ne menijo za denar, slavo in bajno plačane službe v zasebnem sektorju (in ja, tega ne počnejo zato, da bi lažje prišli do fuka), da je to trd, garaški, umazan posel in da zanj niso nikoli dovolj plačani, da ljudje izvejo le za njihove spodrsljaje, ne pa tudi za njihove številne uspehe, spektakularnejše od spodrsljajev. Ko to gledate, vas rešujemo, je sporočala TV-serija 24, v kateri je Jack Bauer Ameriko reševal v realnem času.

Kot je ocenila Cia, so ji ti filmi in te serije dvignili moralo, jo humanizirali ter ji olajšali novačenje, navsezadnje, ustvarjali so vtis, da je delo pri agenciji nekaj spiritualnega, celo religioznega, boljšega od seksa. In ko je Cia po 11. septembru 2001 spet padla v nemilost, češ da je zamočila, da terorističnega napada ni predvidela in da je nesposobna (Amerika je ogrožena, toda na Cio ne more računati!), so jo reševali prav filmi in serije, recimo Agencija, v kateri je Cia vsak teden preprečila kak Al Kaidin teroristični napad, do zaupnih podatkov pa prihajala zaradi tehnološke in moralne superiornosti, vohunske kreativnosti in čudodelne umetnosti predvidevanja. Kakšna tortura neki! Cia je ne uporablja, ker je ne potrebuje!

Cia je v filme vrivala čudežne, vsemogočne tehnologije, recimo futuristične biometrične sisteme, ki na letališčih takoj detektirajo teroriste. S tem naj bi teroriste prestrašila.

Ti filmi in serije so bili megafoni, s katerimi je Cia Ameriki vbijala v glavo: prvič, nevarnosti še ni konec (Severna Koreja se jedrsko oborožuje, jedrski arzenali Sovjetske zveze se razprodajajo na črnem trgu, Al Kaida je povsod, svet postaja nepredvidljiv ipd.), drugič, Amerika je ogrožena, tretjič, zbiranje zaupnih podatkov je še vedno nujno, četrtič, Cia je še vedno potrebna, petič, potrebuje višji proračun, in šestič, agenti, ki so agencijo zaradi odpuščanja ali mamljivejših ponudb iz zasebnega sektorja zapustili, se morajo nujno vrniti. Vaši strahovi so upravičeni: brez Cie ne bo šlo!

Ali bo ta film prestrašil Kim Džong Una?

Cia, ki se je še v osemdesetih letih zadovoljila s tem, da je v Vzhodno Nemčijo skrivaj lifrala TV-serijo Dinastija, neskončno reklamo za kapitalizem (vsi živijo v razkošju), s katero je skušala zrušiti vero v komunizem, je tako prešla v novo fazo – filme in serije je »personalizirala«, oborožila ter jih prelevila v svoje tajne operacije, v orožje psihološke vojne. Kim Džong Un, sin rojenega cinefila, ima torej prav.

Še več. Cia teh filmov in serij ni izkoristila le za samopoveličevanje navznoter, ampak tudi za samopoveličevanje navzven. Ali bolje rečeno: njena ciljna skupina niso bili le Američani, ampak tudi teroristi.

Cia je namreč v filme in serije vrivala čudežne, vsemogočne tehnologije, recimo futuristične biometrične sisteme, ki lahko na letališčih takoj detektirajo teroriste, ali termalna sončna očala, s katerimi je mogoče videti skozi steno. S tem naj bi teroriste prestrašila in jih odvrnila od akcij. Glejte, kaj vse zmoremo! Ne bo vam uspelo! Raje niti ne poizkušajte! Vidimo skozi vas! Zbežite, dokler še lahko! Vdajte se!

Teroristi so lahko videli, kaj jih čaka. »Tudi teroristi gledajo filme in serije,« je dahnil neki visoki Cijin uradnik. Vsekakor. Zato se je podton vseh teh filmov in serij tudi glasil: teh strašnih tehnologij Cia niti ne uporablja več, ker so zastarele – ko to gledate, uporablja že strašnejše!

Med II. svetovno vojno so se morali holivudski filmarji – po direktivi Urada za vojno informiranje – pred snemanjem vsakega filma vprašati: »Ali bo ta film pomagal dobiti vojno?« Če vojne ne bo pomagal dobiti, potem ga raje ne snemajte, se je glasil podton te famozne direktive. Zdaj se morajo vprašati: ali bo ta film prestrašil Al Kaido? In Kim Džong Una?

Kim Džong Un je prvi, ki ve, da filmi pogosto imitirajo realnost, zato se tudi povsem upravičeno boji, da bi realnost začela imitirati filme.