Apel za prost vstop v muzeje in galerije

Pri nas smo, za bistveno razliko od drugod, že kar sprijaznjeni, da je gneča v galerijah le ob otvoritvah, kjer je morda bolj pomembno biti opažen, kot pa dejansko konzumirati razstavljeno. Kasneje pa na iste razstave zaide le še peščica obiskovalcev in kak organiziran ogled. S tem naj bi se financer, ministrstvo za kulturo in tudi galerije in muzeji nekako kar sprijaznili. Še zlasti, ko je za kulturo denarja vedno manj. nihče pa se pri tem ne vpraša, kolikšen je pri tem resnični kvantitativni in kvalitativni izplen za družbo kot celoto. Sedanji, dva ali trikratni prosti vstop na leto, tega problema ne more rešiti Z zavistjo opazujejo naši kulturni menedžerji kulturnejša okolja velikih evropskih in severnoameriških mest, kjer pred muzeji z odmevnimi in plačljivimi razstavami nastajajo tudi večurne čakajoče vrste obiskovalcev.

Da bi bilo lahko drugače, pa me je povsem prepričal letošnji obisk ob kulturnem prazniku v ljubljanski Narodni galeriji, kjer so se, zlasti še na najmlajše obiskovalce, izjemno temeljito pripravili. Veselje je bilo gledati, kako so najmlajši z odprtimi očmi prisluhnili izjemno privlačnim razlagam in s kakšno kar neverjetno vnemo so risali, barvali, zlagali ponujene jim priložnosti. Ob tem sem se spomnil odmevne angleške promocijske akcije iz sedemdesetih let, ki so jo zasnovali v imenu velikanov likovne umetnosti s faksimili podpisov od Botticellija, Rembrandta pa vse do Picassa in Moora. Za brezplačni vstop javnosti v galerijske in muzejske zbirke. V neoliberalno naravnanem svetu to danes, razen v londonski National Gallery velja le še malo kje, ali pa praviloma le še prvo nedeljo v mesecu ali podobno. Pa vendar: stroški vzdrževanja galerij in priprav razstav niso v nobenem sorazmerju z zbranim denarjem od vstopnin, zlasti zaradi šibkega obiska, to ne velja le pri nas. Ali ne bi bilo smiselno v interesu dviga potrebne likovne osveščenosti in senzibilitete, v vedno bolj oglasno onesnaženem in degradiranem okolju, takšno hvalevredno akcijo sprožiti tudi pri nas. Preveriti bi bilo potrebno, katera od možnih opcij je bolj realna: brezplačen vstop za družine z malimi, minimalni simbolični skupni pavšal 2 evra, ali še najbolje, brezplačen vstop za vse obiskovalce vsako prvo nedeljo v mesecu, kot je to v večini držav. Tako vložena minimalna sredstva bi se nam kmalu večkratno povrnila: z bodočimi generacijami, ki bi bile za obiske razstav bistveno bolj zainteresirane, kot so te danes, zlasti pa bolj občutljive in odgovorne do bodoče podobe okolja zaradi vedno bolj stopnjevane oglaševalske polucije.

Znana je zgovorna anekdota o tem, kako je neka mati spraševala znanega švicarskega pedagoga Pestalozzija, kako naj vzgaja svojega otroka, pa jo je najprej vprašal, koliko je ta star. Ko mu je odvrnila, da tri mesece ji, je z obžalovanjem odvrnil: »Žal, gospa, prišli ste tri mesece prepozno!« Za naš jutri morda še ni prepozno, je pa res že skrajni čas, da ne ostanemo le pri besedah, ampak tudi dejansko kaj ukrenemo!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.