Katja Perat

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Kultura

»Nihče ni zmožen izbrati pravega Boga«

Wovenhand

Bend, ki ga vodi čisto pravi pridigar, poslušajo pa brezbožni Evropejci

 Wovenhandov vodja David Eugene Edwards

Wovenhandov vodja David Eugene Edwards
© arhiv benda

V sredo v Ljubljano spet prihaja zasedba Wovenhand: demonični projekt posvečenega človeka, denverskega pridigarja Davida Eugena Edwardsa. Nekdanjega frontmana skupine 16 horsepower, človeka ene knjige, psalmista, ki črpa iz globeli človeškega zla in božje milosti, človeka, ki ga razsvetljenstvo ni oplazilo. Pred koncertom sva rekla besedo ali dve.

Vaš kritiško hvaljeni zadnji album Refractory obdurate je občutno bolj električen, pa tudi temnejši od vašega prejšnjega dela z Wovenhandom. Se strinjate?

Hm, težji je v svojem zvoku. Konceptualno se mi pravzaprav zdi nekoliko lažji, zaključki, ki jih je mogoče potegniti iz pesmi, se mi zdijo svetlejši. Sta pa lahkost in teža v veliki meri odvisni od poslušalca. Človek, ki je v temi, bo to bo slišal povsod.

Med vplivi na svoje delo radi navajate avtorje z brezbožnim ozadjem, na primer Iana Curisa ali Nicka Cava. Zakaj se z njimi tako dobro povežete, če pa ste sami pridigar?

Ste rekli, da ima ta glasba brezbožno ozadje? Ne bi se strinjal. Ti ljudje govorijo o istih stvareh, o katerih pripovedujem sam. Ali jih isto tolmačimo, je seveda drugo vprašanje.

Pa ni Curtisov bend Joy Division svoje delo zgradil točno iz tesnobe, ki jo vzbuja odsotnost božje prisotnosti v svetu človeških stvari?

Tako nekako, ja. Njihov celotni fokus je bilo iskanje meje, do katere gre lahko človek v svoji izkrivljenosti. Curtisove pesmi v kontekstu zgodovine in njegovega lastnega življenja pripoznajo brezupnost, ki je seveda resnična. Je brezupnost, ki vznika iz dejstva, da ljudje, ki bi morali zastopati Boga, tega ne počno in so sami del problema.

Nekaj nenavadnega se dogaja tudi na drugi strani vaše glasbe. Vaše najbolj zvesto občinstvo gre namreč prej iskati med brezbožnimi Evropejci kot med verujočimi Američani. Zakaj?

Ne verjamem v kateregakoli izmed teh človeških žanrov. Res ne. Ljudje morda mislijo, da so Američani Kristusovo ljudstvo, Evropejci pa so pozaprli vse katedrale in zdaj živijo svoja življenja brez njih. Sam pa mislim, da je Bog enakovredno prisoten na obeh straneh.

Ste pa kljub temu v nekem intervjuju rekli, da Evropa strada vere.

Mislim, da vsa Zemlja strada vere. Hja, pa saj je nismo nikdar imeli. Saj tudi v lastno vero ne verujem. Verujem le v Kristusa. Ta je edini, ki vero ima.

Glede na to, da sta vaša umetnost in vera tako tesno prepleteni, na svoje delo sploh gledate kot na umetnost?

Ne. Čisto po pravici sploh ne gledam nanj. Prepričan sem, da katerikoli vzgib že je, ki me k delu žene, ni preveč dober. Večinoma gre za »sebičnost«.

Je ustvarjanje umetnosti preveč narcisistično, da bi se spodobilo?

Po svoje se strinjam, po svoje pa tudi ne. Iz Svetega pisma namreč razbiram, da je Bog izbral ta način, da bi se skozenj predstavil, in to zato, ker je ta način najbolj bedast. To je po mojem še kar pametna poteza, saj je z bedastočami najlažje zmesti sovražnika. Sovražnik je seveda tisti, ki se postavlja nad druge in jih sodi. Ki nenehno išče boljše razgledišče in pleza v vrh drevesa, da bi bolje videl, kako stvari stojijo, in bi o njih presojal. Verujem, da je treba zaupati tistemu, ki je že na vrhu drevesa. Res pa je, da tam domuje tudi kača, ki nas sili izbirati med svojim ali njenim Bogom.

Kako je izbrati pravega Boga?

Nihče ni zmožen izbrati pravega Boga. Vsi silimo v vrh drevesa. Vsi postajamo sodniki svojih bratov. Morda mislimo, da smo v svojih sodbah pravični, a to v resnici ne igra nobene vloge.

Skratka, ljudje smo ne glede na to, ali si prizadevamo za dobro ali ne, bolj ali manj na istem? Vsi smo zli? Ni to malo sporno?

Seveda je, če ne soglašaš s tem, da je Kristus edini poslušen, popoln sin.

In še enega Kristusa ne more biti? Ampak zakaj? Ne bi bilo spodbudno verjeti, da bi še kakšna oseba v zgodovini človeštva zmogla izpolniti ideal popolnega človeka?

Stvar je v tem, da če zaupaš v Kristusa, so vse njegove lastnosti prepisane nate. To je ves smisel vere vanj. To, da njegove izbire, njegova dejanja, pripadajo nam, ne glede na to, kako ukrepamo sami. Da nas vedno vidi kot te popolne hčere, te popolne sinove. Vedno lahko rečemo, da se nam za vse skupaj jebe. In Boga to ne bo motilo.

Veliko črpate iz tradicije, tako iz svetopisemske kot iz glasbene. Čemu?

Vem, kam ciljate, a bi kljub vsemu opomnil, da v nobenem pomenu besede nisem tradicionalist. Uživam pa v zgodbi. Ker je Njegova zgodba in ker mi je On res, res všeč. Zato rad poslušam o Njem in o vsem, kar je dosegel. Če sem iskren, zame ni ničesar drugega, o čemer bi bilo smiselno govoriti.

Zakaj je krščanski rock dolgočasen?

Iz istega razloga, zaradi katerega je dolgočasen nekrščanski rock.

Kaj spodleti?

Kot obstaja tradicija upesnjevanja vere, ki je zanič, obstaja tudi tradicija upesnjevanja upora, ki je zanič. Danes greš lahko okrog ovinka v trgovino Wallmart po majico z motivom skupine Sex Pistols.

Kaj pa potem ne spodleti?

Resnica.

In kaj je resnica?

Da je človekov upor neskončen in brez učinka.

Koncert:
Wovenhand + Marriages
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 22. aprila 2015

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.