Debela

Jaz ne pijem, ne tečem in ne kadim. Jaz jem. Tolažim se s hrano. Trpam jo vase do tistega občutka sitosti, ko jo imam že v grlu. Do tistega občutka teže, ki me končno pomiri.

© Tomaž Lavrič

Ne pijem. In nikoli nisem. Tast je na nekem družinskem kosilu rekel: »Pustite jo pri miru, zdravljena alkoholičarka je.« Potem se mi ni bilo treba nikoli več opravičevati, ker pijem samo sok. Mislim, da nimam encima za presnovo alkohola, tako kot Azijci. In kot moj oče. Tudi on ne pije. To so neki srbski geni z napako, so mi enkrat razložili moji igralci. Po kozarcu vina postanem tako zaspana, da sem sčasoma ugotovila, da se ne izplača niti poskušati. Ne kadim. Če sem čisto odkrita – zadnja leta, ko je življenje postalo res naporno, včasih ukradem komu kako cigareto. In kadim kot Bill Clinton, vlečem, a ne inhaliram. Ampak sem vsaj videti prilagojena družbi. Ne konzumiram drog. In jih nikoli nisem. Seveda sem poskušala, a se je končalo izjemno bedno. Po enem kukiju sem ure in ure sedela na kavču čisto pri miru, v glavi pa se mi je pretakala voda. Naslednji dan sem ugotovila, da sem sedela pod vlažilcem zraka. Ne jem tablet, pomirjeval, homeopatskih zdravil. Svojo zdravnico komaj poznam. Ne tečem. Sovražim občutek utrujenosti v mišicah. Bolečino v pljučih od zraka, ki poskuša na silo prodreti vanje. Sovražim dolgčas, ko sem sama s sabo in gledam v konice čevljev, ki se premikajo: leva-desna-leva-desna. Tečem in gledam na uro, ali je minilo že dovolj časa, da lahko neham. Ne hodim v adrenalinske parke in ne maram ekstremnih športov. Saj je dovolj neumnih načinov, na katere lahko umreš, tudi če ne izzivaš.

Eden bolj neprijetnih občutkov, ki sem jih doživela v življenju, je bil, ko sem stopila z lesenega rolercosterja na Cony Islandu v New Yorku in se mi je potem vse telo med vožnjo z metrojem še pet postaj treslo od adrenalina. Ne maram tvegane vožnje z avtom, ne motorjev, ne visokih gora, ne sanjam o letenju ali skoku s padalom, kaj šele o kakem bungee jumpingu. Zdi se mi, da je življenje že brez tega dovolj stresno. Ne pijem, ne tečem in ne kadim. Jem. Tolažim se s hrano. Trpam jo vase do tistega občutka sitosti, ko jo imam že v grlu. Do tistega občutka teže, ki me končno pomiri. Jem stoje, ne razmišljam, kaj jem, jem junk food, jem pred spanjem, jem sredi noči. Za nagrado po naporni večerni vaji se ob enajstih peljem na burek. Z jogurtom. In čeprav se take stvari ne priznajo, tudi v McDonaldsov drive-in, in potem jem na skrivaj, na parkirišču, v avtu. Včasih zaspim z občutkom, da bom počila, in se zbudim z groznim okusom v ustih in s še ne do konca prebavljeno vsebino želodca. Preprosto se ne ustavim, ko je dovolj, in ne jem samo takrat, ko sem lačna. Jem, da se pomirim. Ko v filmu vidim, da jejo, stopim do hladilnika. Ko govorijo o zdravi prehrani in izogibanju sendvičem, si naredim sendvič. Sovražim pogovore o solatah in kvinoji. Alergična sem na nasvete, kako je treba zdravo živeti. Žal, ubijte me, dneva ne začenjam z zajtrkom! Zjutraj si najprej privoščim kavo. Ali kava ali glavobol. Po navadi izberem kavo in čez dan jo dolivam brez evidence. Pri kavomatih v gledališču, instantno na sestankih, za s sabo na črpalkah, espresso na obiskih in v kafičih, najraje pa imam turško. Grenko, brez mleka in v največji skodelici. Veliko dozo. In ko jo popijem, si grem dotočit še. Tako kot večina kadilcev tudi jaz vem, da to ni zdravo. Da s tem kompenziram neki drug manko in da bi bilo veliko bolje »poslušati svoje telo«, »misliti na prihodnost«, »manj jesti, več migati«, »urediti si življenje«, »živeti manj stresno«, »vzeti si čas zase«, »dati pomen hrani«, »biti telesno pripravljen«, »se imeti rad« (ta mi je najljubša), »ne zaradi videza, za zdravje gre!«. Ampak če mi pa ne gre. In tega ni mogoče več skriti. Postala sem uradno debela. Tako pravi moj indeks telesne mase, ki je krepko višji od 25. Ko bodo začeli na letališčih tehtati ljudi, mi bodo zaračunavali dodatno težo. V banki mi ne bodo nikoli več dali posojila, ker me zaradi čezmerne teže ne bo hotel nihče zavarovati. Zdravstvene zavarovalnice bodo vsak čas uvedle doplačila za nezdravo in tvegano življenje in takrat bom vse to plačala. Na Kitajskem ne bi mogla več posvojiti otroka, ker mora biti indeks telesne mase posvojitelja po pravilih nižji od 30. Na srečo ne delam na televiziji, ker bi dobila odpoved. Moj boj s kilogrami traja že vse življenje. Očitno nisem ena izmed tistih, ki imajo dekliško postavo, in tudi visoka nisem. V edinem obdobju, ko sem bila kot iz revije, po hudi dieti, sem imela konfekcijsko številko 36 in 51 kg. To je bilo že zdavnaj. Nekaj časa niti ne opaziš, da si se zredil, pogledaš se v ogledalo in vidiš sebe tako, kot se imaš v spominu. Potem se začnejo težave z oblekami. Prvi dve leti, ko sem presegla konfekcijsko številko 40, sem se samokaznovala in si nisem hotela kupiti nič v večji številki. Shujšati je treba, to je to. Do takrat pa bodi naga, če si že debela. Sploh pa, katero številko naj bi kupila, če sem imela vsako leto drugo velikost, malo večjo pa malo manjšo pa spet dve številki večjo pa precej manjšo pa nazaj na staro pa spet gor in še čez. Ker je seveda nemogoče imeti dobro krojeno garderobo vseh velikosti od 38 do 46, se pač znajdeš. Trikotaža. Čudovit raztegljiv material, ki je povrhu še poceni. In slojevito oblačenje. Začne se s hlačami ali pajkicami, potem se obleka spusti pod kolena. Kolena so stvar, ki je ne gre kazati, ko se zrediš; spodnji del nog ima več možnosti, da je še zmeraj videti kot noga. Hlače pa na elastiko, to je najbolj praktično. Obleka mora biti nujno rezana pod prsmi ali nabrana čez trebuh. Izrez je lahko malo bolj odprt, ker je oprsje sprejemljivo tudi, če je večje. Če pa oprsje postane že groteskno veliko, ga skrije velika trikotna ruta, po možnosti z umetniškimi poslikavami. Kot nakit, takšen, v katerega se skriješ, v njem utoneš in izgineš. In obvezna tanka črna jopa, moderno krojena, brez konkretne oblike, nobenih gumbov, kar čez se vrže, da pade čez vse to in da skrije rit. V ogledalu se ne gledaš iz profila, ker nima smisla. Čevlji so poseben problem. Pete odpadejo. Ker ko vso težo razporediš na deset kvadratnih centimetrov sprednjega dela stopala, to boli. Pa še tvegaš, da se ti bo peta upognila ali se zlomila kje na javnem mestu. Težo je treba dobro razporediti po stopalu, to pa pomeni ravne čevlje. Nikakor ne balerink, ker so prenežno obuvalo in boš v njih videti smešno – veliko telo na drobnih nožicah. Boljše so udobne superge. Pomagajo še nogavice, ki stisnejo, bodiji, ki oblikujejo, gate čez popek, tesne hlače do nad koleni, push-up modrci ali kar cela obleka iz tesnega elastina. Nekaj takšnega kot neopren za potapljače. Ni ravno prijetno in težko se sedi, ampak videti si pa bolj kompaktno. Vsaj tiste blazinice na bokih stisne. Celo pri kopalkah se zadnje čase dogajajo premiki. Po vseh mikro trikotnikih je naenkrat mogoče kupiti ogromno takšnih, ki te zapakirajo od ramen do nog. Če si zraven omisliš še dobro obleko za na plažo, je čas, ko se kopalke dejansko vidijo – od trenutka, ko slečeš obleko, do takrat, ko se skriješ v vodi ali pozneje zaviješ v brisačo – lahko res izjemno kratek. Ni nujno, da te bo kdorkoli na plaži sploh opazil.

Potenje je velik problem. Pod vsemi temi sloji obleke in pripomočkov utegne biti neprijetno vroče. Sploh glede na to, da pod kožo že imaš termoizolacijo. Samo brez panike: preparatov proti potenju je nešteto. Za vse tipe kože in dele telesa, tudi za intimne. Ampak učinkuje pa prav dobro nobeden. Človek se pač poti. Te težave ni mogoče rešiti, mogoče jo je zgolj skriti. S sabo je treba imeti več podobnih oblačil, da se lahko preoblečeš. Naštudirati je treba toalete na delovnem mestu in v javnih prostorih, kjer se lahko na hitro umiješ in preoblečeš. In nihče ne bo opazil. Zato je najbolje, da so vsa oblačila v garderobi črna. Kdo si pa sploh želi biti gora v pisanih oblačilih? Črna je barva, v katero se je mogoče zaviti in v njej izginiti, pa če imaš kilogramov preveč ali premalo. Strategija je jasna: skriti, utoniti in izginiti. Ker biti debel je grdo. S tem se strinja ves svet. Vsaj v nečem se globalno strinjamo vsi, od Evropejcev do Američanov in Kitajcev. Celo na Ameriški Samoi, kje je 95 odstotkov odraslih obilnih, in v Portoriku, kjer so obline včasih slavili kot znamenje lepote in zdravja, se povečujejo predsodki, povezani s čezmerno telesno težo. Vprašanje velikosti telesa ni več vizualni opis človeka, ampak je postalo moralno vprašanje. Debelost se povezuje z lenobo, mankom samonadzora, razvajenostjo, nespoštovanjem samega sebe, površnostjo, neuspešnostjo in boleznijo. Debelost je znamenje samozlorab in vzrok preprečljivih bolezni, kot so rak, srčni napadi in kap. Edina izjema v vsesplošno debelofobnem svetu je Tanzanija, kjer suhost asociira na umiranje zaradi okužbe z virusom HIV. V Savdski Arabiji je leta 2013 en mesec celo potekala akcija: gram zlata (41 $) za vsak izgubljeni kilogram.

Drugače povedano: če imaš presežek kilogramov, je ves svet enoglasno proti tebi. Kako potem lahko razumemo vse večje težave z debelostjo po vsem svetu? Občutno povečevanje števila debelih ljudi povsod? Nekaj je na tem, da se je hrana spremenila. Vse bolj dostopna je zanič hrana po zelo nizkih cenah. To ni več samo ameriški problem. Celo v Južni Afriki ugotavljajo, da imajo sočasno težave s podhranjenostjo in čezmerno težo prebivalcev. Ljudje, ki se izkopljejo iz revščine-lakote, prehajajo v revščino-poceni hrano in postajajo debeli. Tudi pri nas, kjer tradicionalno jemo veliko svežega sadja in zelenjave, zaradi gospodarske krize (ugotavlja OECD v zadnjih raziskavah) jemo vse več slabe hrane in se zaradi tega redimo. Svoje dodasta še negotovost v zvezi s prihodnostjo in stres. Paradoks potrošniške kulture je, da moramo konzumirati več, kot potrebujemo; od tega je odvisna naša gospodarska rast. Z vseh strani nenehno spodbujajo naše potrebe in čezmerno porabo, hkrati pa se od nas pričakuje vzdržnost. Debelost povezujemo z nezmožnostjo postavljanja mej samemu sebi in z mankom samoobvladovanja. Deležna je prezira, ker se bere kot pohlep in nezmožnost reči ne. Nanjo lahko projiciramo vse grde vidike čezmerne porabe in lakoto po nepotrebnih stvareh. Debeli ljudje ne nadzorujejo potreb, h katerim so nenehno spodbujani. Prezir do debelih ljudi je prezir do naših lastnih hrepenenj. Izpostavljanje, zasmehovanje in sramotenje debelih ljudi je danes popolnoma sprejemljiva oblika diskriminacije. Sploh, če izpostavljamo debele otroke in njihove starše. Ti so najhujši. Ne le da uničujejo sebe, to počnejo tudi svojim nedolžnim otrokom. In verjamemo, da jim takšno izpostavljanje koristi, da se zavejo svojih zablod, se izobrazijo o zdravi prehrani, si reorganizirajo življenje, se naučijo živeti bolj kakovostno in imajo zaradi tega več prijateljev, boljše službe, več denarja, so bolj spolno privlačni in zadovoljni sami s sabo.

V ameriški državi Georgia so pred nekaj leti izpeljali kampanjo »Strong4Life« proti epidemiji debelosti pri otrocih, vredno 50 milijonov. Začeli so jo s serijo črno-belih plakatov deklice z napisom »Opozorilo! Težko je biti majhna deklica, če si debela« in z videospotom, v katerem nesrečen debel fantek vpraša svojo debelo mamo: »Zakaj sem debel?« Sočasno pa znanstvene raziskave kažejo, da je zaznamovanje debelih ljudi enako vsaki drugi vrsti diskriminacije. Vodi v depresijo, osamljenost, izoliranost, občutek manjvrednosti, slabšo kakovost življenja in k nadaljnjemu povečevanju telesne teže. Raziskave tudi kažejo, da je mnenje, da so vsi iz velike skupine ljudi s čezmerno težo enaki, predsodek. Pri nekaterih debelost ne izhaja iz težav z motnjami hranjenja, ampak iz drugih zdravstvenih težav. Razmerje med hrano, ki jo zaužijemo, in energijo, ki jo porabimo, je precej zapletenejše od formule »kalorije, ki jih pojemo, minus kalorije, ki jih pokurimo«. Narava je v milijonih let evolucije razvila nešteto mehanizmov, ki telo varujejo pred stradanjem in nepredvidljivostjo preskrbe s hrano. Več kot 250 genov je vključenih v razporejanje naše energije: urejajo vnos hrane, porabo energije, presnovo maščob, presnovo glukoze in razvoj maščobnega tkiva. Ti mehanizmi so tu zato, da privarčujemo več energije, kot je zapravimo. Zato nekateri izmed nas težo veliko laže pridobimo, kot izgubimo. Debelost je motnja v energetskem ravnovesju telesa. Nanjo poleg prehrane in telesne aktivnosti vpliva več dejavnikov, kot sta genetski zapis in vpliv okolja, na primer stresa.

Seveda bodo nekateri rekli, da so to samo izgovori. Da ne moreš zamenjati rase ali spola, lahko pa nadzoruješ težo. To, da si debel, je izključno tvoja krivda. Zakaj si si pa dovolil/-la (ker v tej stvari smo precej enakopravni), da si prišel/-la v takšno stanje? Naredi kaj. Začni manj jesti in se več gibati. Tvoje zdravje je v tvojih rokah. Ne vem, ali bi si danes kdo to upal zahtevati od anoreksičnih: »Začni že enkrat jesti!« ali depresivnih ljudi: »Nasmehni se no malo!« Nekoliko me straši ta nova mantra, da je »vsak posameznik sam svoje sreče kovač in je tudi sam odgovoren za svoje življenje«. Se pravi, če ste zboleli, ste si sami krivi, zakaj pa niste bolje skrbeli zase. Če živite stresno, nehajte. Če nimate službe, jo poiščite. Vsak posameznik je svoje podjetje in je odgovoren za svojo naložbo. Ne izgovarjajte se na druge. Družba, država, kapitalizem, kriza – vse to nima nič s tem. Ne iščite vedno izgovorov v drugih. Kako so lahko nekateri srečni in uspešni, vi pa (se) žrete?

Jaz, ki sem na veliko področjih zelo stroga in nepopustljiva do sebe, si ravno to samodestrukcijo s hrano dovolim. Moje malo negativno zadovoljstvo. Moja mala smrt. In čeprav razumem znake svojega telesa, ki se stara, imam še zmeraj občutek, da imam še čas in da je to neko življenjsko obdobje, ki ga lahko nadzorujem in ga lahko prekinem, ko se bom za to odločila. Že zadnjih 20 kilogramov se pripravljam na reorganizacijo življenja. Ne na dieto. Vsi že vemo, da dieta sama po sebi ne pomaga. Uredila si bom življenje. Začela bom redno jesti. Telovadila bom. Vozila se bom s kolesom. Hodila peš. Za vse bom imela čas. Začenjala bom dan z zajtrkom. Kupovala bom samo zdravo hrano. Ne v diskontnih trgovinah, tisto papriko, ki se vozi od bog ve kod skozi luko Koper na Nizozemsko, kjer jo zapakirajo in potem pošljejo nazaj v slovenske trgovine. Pravo hrano, na tržnici, ali pa še raje naravnost od kmetov, ker tudi na tržnici ne moreš biti več prepričan, kaj kupuješ. Nobenega grickanja več. Nobenih čokoladic zraven kavomatov med vajami. Hrano bom kar zjutraj skuhala in jo dala v posodico, da jo bom lahko pojedla med odmorom. Nobenih sladkih pijač več, treba je iztisniti sadje in spiti sok, dokler je še svež. Vse je treba kupiti bio, polnozrnato in z manj maščob. Ko mi honorarja ne bodo nakazali pravočasno, da bi si lahko privoščila vso to biohrano, se bom navadila hoditi v gozd po samoniklo bilje in gobe. Sama si bom pridelovala hrano na vrtu. Kar je treba dobro načrtovati, da ne zraste vsa solata naenkrat, sejati in saditi je treba v časovnih presledkih, da imamo svežo solato potem vse poletje kar pred hišo. Delo na vrtu je terapevtsko, prišla bom v stik z naravo in se pomirila.

Ne potrebujem tortic, razen ob posebnih priložnostih, res posebnih, samo ob velikih obletnicah. To, da imam tortice rada, je samo razvada. In da imam rada sendviče, je tudi samo razvada. Če bi le en mesec jedla zdravo, bi vse razumela. Navadila bi se. Postalo bi mi všeč, da jem zeleno solato z limoninim sokom in brez olja. Imela bi lepšo kožo. Imela bi več energije. Kupila bi si lahko novo garderobo. Če bi lahko samo za en mesec premagala samo sebe. »Jej manj in migaj več« – tako preprosto je to. Dvakrat v življenju sem to že naredila, vem, da zmorem. Poznam ta zmagoslavni občutek, ko sem spet suha, lepa, zaželena. Ko mi obleke spet dobro pristojijo. Ljudje me občudujejo. Ker stvari, ki jih delaš, lahko kdo opazi ali pa tudi ne – ko shujšaš za 20 kilogramov, pa to ne more ostati neopaženo. Ampak tega ne naredim. Čeprav je moje začenjanje zdravega življenja že postalo način življenja. Tako kot je za nekatere kadilce način življenja nehavanje kajenja. Malo me preseneča, kako je ta slika idealnega, pravilnega, lepega, promoviranega, zdravega življenja daleč od moje stvarnosti. In koliko sovraštva do sebe v resnici čutim.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.