Leto kapitulacije
Zakaj mora država ohraniti večinski lastniški delež v NLB in zakaj mora radikalno spremeniti upravljanje te največje in najpomembnejše domače banke
Postopek prodaje večjih bank praviloma traja vsaj šest do osem mesecev, to pomeni, da bo NLB v najboljšem primeru prodana proti koncu letošnjega leta ali pa celo šele v začetku prihodnjega. Na fotografiji minister za finance Dušan Mramor in predsednik uprave NLB Janko Medja.
© Borut Krajnc
Po vseh peripetijah z NLB – od milijonske nagrade nekdanjemu predsedniku uprave, nepremišljenega odobravanja kreditov do ogromnih stroškov za sanacijo – se danes malokdo še upa podvomiti o smiselnosti njene privatizacije, kaj šele odkrito zagovarjati stališče, da mora največja in najpomembnejša domača banka ostati v stoodstotni ali vsaj pretežni lasti države. Kar nekako sprijaznili smo se, da bo država radikalno zmanjšala svoj lastniški delež Slepo verjamemo, da ni več manevrskega prostora za pogajanja z Brusljem, da je privatizacija neizogibna in da je najboljše kapitulirati. A vprašajte se, kaj je bolj absurdno: to, da država v sistemsko pomembni banki, banki, ki po letih težav spet ustvarja dobiček, ohrani stoodstotno lastništvo, ali to, da namerava banko prodajati v času, ko je na evropskem tržišču kup drugih bank, zaradi česar bo njena cena smešno nizka?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.