Neznana Ljubljana

Gazda/chef načeloma žmohti od ponedeljka do petka od 11. do 15. ure oziroma dokler stvari ne zmanjka; za vsakodnevno ponudbo (in morebitne odsotnosti) čekiraj Facebook.

Ambient:
čisto navadna mobilna gostinska prikolica, ki jo posebno naredijo fristajlerska gostinska oprema pred njo, grafiti na njej in tegle zorečega kimchija v njej

Napitki:
striktna brezalkoholka – ledeni čaji Arizona, naravne sode Charlie’s in nostalgični dr. Pepper

Dostopnost:
parkiraj kjerkoli okoli tržnice Moste, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
gostoljubje & domišljija hrana, še posebej juha kimchi nabe

Ne tako fino:
nerednost pri odpiralnem času

Juha in sladica sta po dva, glavne jedi od štiri do šest evrov.

»Pa kaj, če je mraz, dobra košta vedno pogreje!« je ne čisto tihi odpor inšpekcijske ekipe, ki je bila po razporedu napotena na prestolnične ulice, skušal pogasiti Konzumov izvršni direktor za ulične operacije. A nemir v inšpektorskih vrstah se je pomiril šele po podpisanem zagotovilu, da jim – po lanskem debaklu – letos ne bo treba preverjati gostinske ponudbe na stojnicah polučkanega mestnega središča, ampak bodo raje ugotavljali, kako se prehranjuje delovno ljudstvo v nekdaj najbolj delavskem ljubljanskem kvartu.

Pričakovanja niso bila visoka, to je že treba povedati. V Ljubljani je namreč tako, da se pofurava predvsem centrska gastro scena, obcentrski kvarti – s preredkimi častnimi izjemami – pa ne kažejo kakšne resnejše kulinarične ambicije. E, v Žmohtu na moščanski tržnici pa se pojavlja prav ena taka izjema.

Na pogled gre za čisto navadno prikolico, iz katere bi lahko ponujali burek, hot dog ali pleskavice, ampak ko se oko obiskovalca popase po tabli s popisom ponudbe, je jasno, da ne gre za čisto običajen obrat. Še ena stvar je nenavadna: okrog Žmohta je očitno zgrajena lokalna skupnost prijaznih likov, ki se vsi poznajo med sabo – vsi poznajo gazdo, gazda pozna vse. Everybody happy!

In kaj poreče inšpektorat? Da najprej ceni raznovrstnost ponudbe, ki pa se ne kaže v tem, da bi bilo vedno na voljo veliko stvari, ampak da je – po za nekaj tednov nazaj analiziranih jedilnikih – vsak dan na voljo kaj drugega in da je znotraj tega vedno kaj drugega primerno poskrbljeno za herbi-, karni- in omnivore. Nadalje pribeležujemo, da nam je bilo všeč, da je kuhar pri pripravi kremne bučne juhe – kakorkoli inflatorna je že v tem letnem času – ujel pravo mero, da je bila res kremna (beri: ne razvodenela čorba) in res juha (beri: ne bučno-krompirjev pire) in da je bila – predvsem v luči super-power juhe kimchi nabe, opisane v nadaljevanju – zelenjavna enolončnica s čičerko silno nedolžnega okusa, a z veliko hrustljave nerazkuhane zelenjave.

Pa dajmo zdaj o onem kimchi nabeju: osnova je juha dashi, v kateri mojster počasi kuha prej nekaj ur s pasto miso marinirano svinjsko potrebušino. Ko se ta do nule zmehča, jo nareže na tanke rezine, v juhi pa kuha še svežo zelenjavo, šitake in doma sfermentirani kimchi. Vsemu skupaj doda rezance ramen in dodobra zapolnjen ringlšpil okusov je pripravljen za užitkarsko srebanje. In če to komu slučajno ni dovolj, je tu še izjemna, na koleščke narezana popečena kranjska klobasa z umamijastim pirejem iz z gomoljnicami kuhanega fižola, na hitro blanširanim ohrovtom, svežim radičem in sladkastim pirejem iz peteršiljeve korenine. Ne pozabi, da ne govorimo o restoranu, ampak o eni čisto (ne)navadni ulični futr-prikolici! V kateri ima vlogo tudi šefova mati: njena slastna, krhka orehova pita, ki jo je sin le še ofrišal z žlico jogurta, žličko medu in brizgom rožne vode, nas je samo še učvrstila v dobrem razpoloženju in zaključnem vzkliku: bravo, še več tega, prosim!