TV komentar / Cela ulica nori

Pretekli konec tedna je bil za večino Slovencev po zaslugi košarkarske reprezentance zelo čustven. In ko so ljudje preveč čustveni, jih je na družbenih omrežjih najteže prenašati: od nedelje dalje so se najprej na tisoč in en način veselili, a potem, kar je bilo še huje, na tisoč in en način zgražali. Predvsem nad politiki, ki so si drznili iti v Istanbul, politiki, ki so se razkazovali in naj bi se malone kitili z rezultatom naših zlatih dečkov. Kakor bi vsi pozabili, da je nastop reprezentance politično dejanje, prav tako kot je politično dejanje vihranje s slovenskimi zastavami in petje himne. Premierova ali predsednikova prisotnost v finalu tako pomembnega prvenstva je stvar protokola. In tudi: bi bilo dežurnim preganjalcem politike ljubše, da politikov sploh ne bi bilo? Da ob zmagoslavju zlatih dečkov ne bi pokazali ničesar, jim niti stisnili roke? To bi jim šele zamerili!

Zvestim navijačem, ki so naše šampione pričakali na Kongresnem trgu, kar je v ponedeljek prenašal Kanal A, se je bolj sporno od tega, da so evropske prvake pričakali Kingstoni, zdelo, da je na oder stopila Maja Makovec Brenčič, ki so jo divje izžvižgali. Skratka, obstaja svet, v katerem se zdi stalno pripravljena ministrica za šolstvo in šport, doktorica znanosti in predsedniška kandidatka največje vladne stranke, ljudem bolj žaljiv element od Kingstonov, pa če prav jim ni storila čisto nič hudega. Ker ljudje sovražijo politiko, v tem so si edini, tudi če politiki le opravljajo svoj poklic, za katerega so jih ti isti poslušalci Kingstonov izvolili.

Ob takem ljudskem srdu ni čudno, da je Maja Makovec Brenčič na odru hitela razlagati, da bo vlada košarkarjem namenila dodatnih petdeset tisoč evrov. Ali ni žalostno, da ministrica na takšnem slavju, kot je sprejem evropskih prvakov v košarki, razmišlja samo o tem, da mora hitro povedati, kaj in koliko in komu bo dala, kakor da lahko le s tem opraviči svojo prisotnost? Podoben vzgib je imel Zoran Janković, ki je v svojem prepoznavnem slogu, po žvižgih, ki jih je sprejel s širokim nasmeškom, povedal, da je za zbrano množico na voljo tri tisoč litrov piva – zastonj! Kakor bi bila politika kravja kupčija, volivce pa bi bilo mogoče kupiti le na najbolj neposredne načine – z denarjem in alkoholom (ne da ima podpisana kaj proti prvemu ali drugemu!). So se politične obljube začele meriti v evrih in vrčkih piva, ker so politiki čedalje bolj neuglajeni – ali pa so čedalje bolj neuglajeni volivci, politiki pa le skušajo ugajati njihovim željam?

Vse to so zapletena vprašanja, s katerimi se bomo srečali v letu, ki je pred nami, sprva na predsedniških in nato še na državnozborskih volitvah. Morda se bomo na koncu prebili do odgovora, morda pa bomo svoja prizadevanja usmerili v kaj bolj smiselnega. Kot tudi eden od košarkarjev, ki je na vprašanje Danija Bavca o tem, ali se mu zdi, da je na prvenstvu napredoval kot človek, mrtvo hladno odgovoril: »To me niti zares ne zanima.«