Provinca vrača udarec

N'toko

17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Žive meje

Veliki politični preobrati, ki so zadnja leta polnili časopisne naslovnice, nas niso naučili ničesar. Po tisočih dnevnopolitičnih uvodnikih, terenskih prispevkih in javnomnenjskih analizah v novo sezono novic vstopamo še bolj nevedni, kot smo bili. Na prste ene roke lahko preštejemo komentatorje, ki so znali razložiti, zakaj točno so že zgodili pojavi, kot so brexit, Trump, Kurz ali Salvini. Mediji so iz populističnega pohoda desnice dognali le eno stvar: da so ljudje jezni. In če smo bolj specifični: dognali so, da so jezni ljudje iz province – ljudje, ki jih ne poznajo in s katerimi nimajo stika. Njihovi standardni sogovorniki iz prestolnic so bili namreč tudi zadnja leta videti polni optimizma in veljaki iz New Yorka, Londona in Bruslja so nazdravljali na svetlo prihodnost. Upor se je očitno kuhal na pozabljeni periferiji in celoten medijsko-politični establišment je bil prisiljen zastriči z ušesi ter se vprašati: »Kdo so vendarle ti jezni volivci?«

Kot bi trenil, so se začele medijske ekspedicije na deželo, kjer naj bi bila skrivnost volilnih preobratov. Novinarji so se kot potopisci iz kolonialnih časov eden za drugim spuščali v Srce teme. Čez noč so se usuli članki, knjige, eseji in dokumentarci, ki so nam želeli približati življenja ljudi v »osrčju Amerike«, v »pozabljeni Angliji«, z »robov Evrope«. In kot se spodobi za avanturistične popotnike, so nazaj na uredništva prinesli zgodbe o preprostih ljudeh, ki jih je civilizacijski napredek zaobšel. O trdih garačih in zaskrbljenih materah, ki zaman čakajo na vrnitev služb. O ljudeh, ki še vedno ohranjajo stik s starodavnimi tradicijami in imajo dovolj tega, da se naduti meščani norčujejo iz njihovih vrednot. Mali človek je počasi spet začel dobivati svoje mesto na medijskem zemljevidu in posledično mora vsaka poteza političnih elit vsebovati tudi gesto prijaznosti temu nevarnemu volivcu. Zdaj ne gledamo le Trumpa v redneckovski čepici, ki igra na nativistična čustva nezadovoljnih hillbillyjev, ampak tudi Pahorja, ki v hlevu molze krave, Šarca v gasilski uniformi, Židana na traktorju … Predstavniki mednarodnega velekapitala se morajo vsake toliko igrati maškare in svoje neoliberalne ukrepe oplemenititi z duhom podeželske pristnosti.

Ljudje iz province so bili v liberalnih medijih prikazani kot zabiti šovinistični merjasci, zdaj pa se je tej karikaturi pridružila nova, povsem drugačna podoba: prebivalec province kot plemeniti divjak, trpeča in pozabljena duša naroda. Morda bi morali to novo zanimanje elit za malega človeka pozdraviti – a če smo sprva z zanimanjem spremljali takšne prispevke, je lahko pozoren opazovalec hitro razbral njihovo cenenost. Ne le, da niso ničesar prispevali k razumevanju desnega populizma, ampak so tudi ustvarili popreproščeno karikaturo »pozabljenega volivca«. Tako sta se meščanskemu preziru do provincialcev pridružila še enako zoprno pokroviteljsko občudovanje, iskanje vzora zdrave kmečke pameti, ki naj bi ostalim razvajenim državljanom manjkala. Center tako postaja slaba kopija desnice, in celo nekateri bolj levo usmerjeni analitiki so začeli v lokalpatriotizmu iskati naprednjaške tendence. Vsekakor bi moral tem ljudem kdo s podeželja povedati, da onkraj obvoznice ni skrita nobena magična ljudska esenca, v katero lahko posežeš, kadar želiš razširiti volilno bazo.

Če kaj, si »provinca« zasluži resno in bolj razčlenjeno analizo, ne pa žaljivih karikatur. Res je, številni kraji so utrpeli posledice deindustrializacije in so ekonomsko, demografsko in kulturno opustošeni. In da, za mnoge v teh krajih sta ob pomanjkanju kakega večjega mednarodnega projekta, v katerega bi še lahko verjeli, postala lokalpatriotizem in sovraštvo do vsega tujega edina možna politična izraza. Res je tudi, da v liberalnih medijih že dolga leta prevladuje ponižujoča retorika v zvezi z neurbanim prebivalstvom, kar bi bilo treba nujno preseči. Toda reduciranje desnega populizma na nekakšno maščevanje jeznega revnega vaščana nas pelje stran od ključnega dejstva: da za rasistične in šovinistične kandidate niso glasovali le revni pozabljeni delavci iz province, ampak predvsem premožnejši volivci in lastniki nepremičnin – klasični podporniki desnice torej. Desnica ni toliko pridobivala novih volivcev, kot jih je sredina izgubila. Liberalizem je po krhanju evropskega projekta, meglenih obamovskih ukrepih in desetletju varčevanja povsod na Zahodu pač v zadnjih vzdihljajih, in desnici ni bilo potrebno drugega, kot da praznino zapolni s svojimi standardnimi klišeji: poveličevanje kmečke domačijskosti v nasprotju z meščansko multikulti izprijenostjo, fetišiziranje družinskega podjetja v nasprotju z vladno birokracijo in davkarijo.

Mitološki »pozabljeni volivec« zato ni neko novo odkritje, ampak tisočkrat videni desničarski mit. Nobene druge, »prave« Amerike, Evrope ali Slovenije ni. Kamorkoli pogledate, boste našli ljudi, ki zvečer sedijo doma in gledajo TV, tako kot vi. Hodijo v podobne službe in trgovine, pijejo, se drogirajo, se tepejo, varajo, poročajo, rojevajo in umirajo tako kot ostalo človeštvo. In med njimi so velikanske razredne razlike, ki jih že zelo dolgo nobena politična stran ni obravnavala. Odraščanje na podeželju nikakor ni romantična avantura, ki te napolni z nekakšnimi mističnimi uvidi – je precej banalno in puščobno življenje, ki si ga večina ljudi želi izboljšati ali zapustiti. Šele ko jim države in mednarodne strukture ne nudijo več te možnosti, so prisiljeni iz provincialnosti delati vrlino.

A če sredinski politiki tega niso bili zmožni dojeti prej, verjetno tudi danes ne bodo. V naslednjih letih bomo priča še vulgarnejšim poskusom establišmenta, da se kulturno približa »navadnemu človeku« (kaj nas še čaka – Macron v gradbenem kombinezonu? Cerar v narodni noši? ...), medtem ko bo ekonomsko deloval predvsem v prid bogatim. Zaman bomo čakali na njihovo spoznanje, da desnega populizma na oblast ni pripeljala neka razjarjena narodova duša s periferije, ki želi biti priznana, ampak neoliberalizem centra, ki prebivalstvo vseh regij spreminja v poceni delovno silo. Dilemo elit je še najiskreneje opisal kar Jean-Claude Juncker, ko je govoril o sprejemanju nepriljubljenih ekonomskih ukrepov: »Vemo, kaj moramo storiti, ne vemo pa, kako biti ponovno izvoljeni po tem, ko smo to storili.«