Neetični tožilec

Vrhovni državni tožilec Jože Kozina je bil pred par dni pred božičem tožilsko etično komisijo »obsojen« neetičnega ravnanja – škodovanja ugledu in nepristranskosti tožilstva. Bi moral generalni državni tožilec Drago Šketa zdaj zoper Kozino odrediti disciplinski postopek? Bi morala biti končna posledica takega postopka prenehanje tožilske funkcije? Neetičnih tožilcev, sodnikov in nasploh pravosodnih funkcionarjev pač nočemo! SDS oziroma njen poslanec Danijel Krivec že misli tako, na zadnji dan starega leta je vlado vprašal, ali je Kozina še primeren za opravljanje tožilske funkcije.

Kaj je Kozina storil, da je bil spoznan za neetičnega, politično pristranskega pravosodnega funkcionarja? Med razpravo o letnem tožilskem poročilu v državnem zboru je v okviru širše razprave o razmerjih med delodajalci in delojemalci dejal, da je »na nek način vesel, da je v državni zbor prišla Levica oziroma opcija, ki bo delu in delodajalcem vrnila tisto dostojanstvo, ki so ga nekoč imeli«. Da, izključno te besede so bile tiste, ki so po mnenju etične komisije pomenile kršitev kar treh členov etičnega kodeksa državnotožilske etike, ki govorijo, da mora tožilec ohranjati videz (politične) nepristranskosti. Komisija je o (ne)pristranskosti tožilca v luči politike presojala sploh prvič doslej.

A doslej smo v tožilstvu že imeli kako tožilko ali tožilca, ki je bil z omenjenega »političnega« vidika očitno neetičen oziroma ni mogel nikakor »ohranjati videza nepristranskosti«, ker je bila njegova pristranskost vidna iz njegovih ravnanj. Nekoč je bil recimo na čelu tožilstva Anton Drobnič, ki je hkrati vodil tudi »civilnodružbeno« organizacijo Nova slovenska zaveza, katere poslanstvo sta bili poveličevanje domobranstva in povezovanje političnih strank, ki so delile njen pogled na svet.

Drobnič je sicer pod svoje okrilje vzel tudi neko drugo tožilko, ki je potem zasedla mesto na vrhu tožilstva – Barbaro Brezigar, danes vrhovno državno tožilko, ki je svoje življenje posvetila tožilstvu. Vmes je tožilsko funkcijo večkrat tudi zamrznila. V vladi, ki jo je leta 2000 iz strank SDS, SLS in SKD sestavil Andrej Bajuk, je na povabilo SDS recimo postala ministrica za pravosodje. Vlada je sicer razpadla že po pol leta, zato so bile predčasne parlamentarne volitve še isto leto, na njih pa je Brezigarjeva kandidirala za poslanko na listi SDS, a ni bila izvoljena v državni zbor. Dve leti za tem je (tudi neuspešno) kandidirala za predsednico republike kot kandidatka združene desnice na čelu s SDS. Tri leta za tem jo je na čelo tožilstva imenovala prva vlada Janeza Janše. Ko je Janša leta 2012 sestavil svojo drugo vlado, je na notranjem ministrstvu prevzela funkcijo državne sekretarke. V funkciji slednje je bila pristojna za politično vodenje povsem novega »direktorata za tožilstvo«, ki ga je za politični nadzor nad tožilstvom uvedla taista vlada in je bil po padcu te vlade ukinjen, saj je šlo za organ, ki ga ne pozna nobena država, ki se ponaša s samostojnostjo in neodvisnostjo tožilstva. V tem času, konec leta 2012, je vodila tudi kampanjo kandidata SDS Milana Zvera za predsednika republike. Svoje življenje je torej posvetila tožilstvu in pa tudi politiki oziroma politični stranki SDS.

IZJAVA ZA KAZEN: »Na nek način sem vesel, da je v državni zbor prišla Levica oziroma opcija, ki bo delu in delodajalcem vrnila tisto dostojanstvo, ki so ga nekoč imeli.« - Jože Kozina

Ne Drobnič in ne Brezigarjeva nista bila nikoli niti poklicana pred etično ali disciplinsko komisijo, kaj šele, da bi morala odgovarjati za neetično ravnanje. Enako tudi ne tisti vrhovni sodniki, ki so leta 2006 podpisali kandidaturo Franceta Arharja za župana Ljubljane, kandidata združene desnice na čelu s SDS. Dva od teh, Mitja Deisinger in Jan Zobec, sta bila dve leti kasneje – tako kot pogosto Brezigarjeva – za svojo politično podporo nagrajena. Vlada Janeza Janše ju je imenovala na najvišji pravosodni položaj, kar jih je – na mesto ustavnih sodnikov. Nobenih formalnih težav, ki bi ostali zapisani v delovni knjižici, pa ni imela niti sodnica Jasna Murgel, ki je bila v prejšnjem mandatu izvoljena za poslanko na listi SMC in se potem vrnila na sodniško mesto.

Jože Kozina bi bil torej še naprej neomadeževan, etičen in nepristranski tožilec, če bi zamrznil svojo tožilsko funkcijo ter pri kaki politični stranki kandidiral ali celo bil izvoljen za poslanca, opravljal delo ministra ali državnega sekretarja, torej najbolj politične med političnimi funkcijami. Vse bi bilo tudi v redu, če bi za tisto popoldne zamrznil tožilsko funkcijo in kot državljan izrekel, kar je izrekel, potem pa se naslednji dan vrnil v službo?

Položaj je očitno nevzdržen. Kozina bi si nemudoma zaslužil preklic »obsodbe« etične komisije in opravičilo vrha tožilstva, recimo generalnega državnega tožilca Draga Škete, predaleč je šlo. In ne zgolj z vidika primerjave »političnosti« tožilca Kozine in recimo političnosti tožilke Brezigarjeve. Lahko bi se tudi vprašali, kdo od akterjev aktualne zgodbe o neetičnem ravnanju je ravnal bolj neetično, bolj politično. Kozina, s tem ko je rekel, da je vesel uvrstitve Levice v državni zbor? Ali Šketa, ki je postopek pred etično komisijo sprožil takoj, ko mu je to javno »predlagala« politična stranka – NSi?