Elli H. Radinger: Modrost volkov

Dolgoletna srečevanja z volkovi, ki namesto podob zveri prinesejo sočutna, tovariška in razumna bitja.

Avtorica pozna vse trope volkov v rezervatu Yellowstone, kjer jim dnevno zre v oči, jih opazuje pri lovu, spopadih in igrah. Njena spoznanja razbijajo naivne stereotipe, denimo volka, ki bi pogubil jelena s skokom na vrat. Lupus ravna pametneje, plen bo najprej ugriznil v nogo, žrtev bo počasi izgubljala kri in moč, potem pa sledijo smrtonosni ugrizi. Ker je preudaren lovec, uporablja tudi strategijo zasede; ker pozna teren, izkoristi naravne pasti.

Medtem ko običajno prebiramo, kako v krdelu vlada alfa samec, avtoričine izkušnje predstavijo bolj razgibano seksualno življenje vse druščine, celo način, kako se samotar priključi zaključeni družini, ter primer volčjega starca, ki resda ni več vodja, a je nepogrešljiv s svojimi lovskimi izkušnjami.

Družine volkov se držijo stalnega območja, vendar ne statično, saj se vnemajo spopadi za teritorij s sosednjimi tropi, kar je slikovito opisano, pri tem pa je pomenljivo, da to ni vsesplošni masaker, saj na bojišču ostane le sem ter tja kakšno truplo. Poraženi trop se umakne že ob minimalnih žrtvah; zmaga, ki bi ga zdesetkala, je za preživetje celote previsoka cena.

Ilustrativna je simbioza s krokarji, ki sami niso sposobni razkosati kadavra, zato letajo ter vreščijo, da pritegnejo volkove. Ti nato opravijo mesarsko delo, si dajo plačati s požrtijo, a tudi ujedam pustijo zajeten del plena.

Yellowstone je sicer kraj za turiste, ki si ogledujejo zveri, tako da so volkovi vajeni človeške prisotnosti.

Nazorna izkustvena knjiga, ki pa je pisana skozi primerjave med človeškim in volčjim življenjem, medtem ko bivanje volka kot volka najdete v knjigi Baptista Morizota »Sur la piste animale«.