Dicentrarchus labrax: lekcija iz anatomije

Penzion Milka
Vršiška cesta 45, Kranjska Gora
Tel.: 070 169 566
Iz Milke se lahko razgledujete po Jasni vsak dan, razen torka, od 10. do 23. ure; vsaj v zimskem času pa kuhinjo zaprejo med 16. in 18. uro.

Ambient:
ob črtastih tekstilnih tapetah, tepihih, zavesicah in stilskih stolih se človek počuti, kot da bi sedel v kakšni klasični britanski restavraciji; super, res super muzika!

Napitki:
več kot spodobna izbira vrhunskih buteljk, predvsem z zahodnega konca domovine; izjemen gin tonic

Dostopnost:
manjše lastno parkirišče na klančku, iz katerega do gostilne vodi nekaj stopnic.

Fino:
žganci kislega kruha razstavljeni brancin gosja jetra kot sladica

Ne tako fino:
malo premalo kuhan raviol z jurčki

Zanimiva in lepo tempirana šesthodna degustacijska špura stane 50 evrov.

»Takoj ko vidim svizca zavijat čokolado, gremo domov!« se je ob razkritju imena penziona/gostišča/restavracije, v katerega je bila namenjena tokratna terenska ekipa, z zadnjega sedeža jel pridušati na globalizirani viola cuker alergični Konzumov starosta. Ta se je sicer kmalu po izstopu iz avta začel mediti – sprva ob Milkinem terasnem razgledu na s svežim snegom posute vršace, smrekovje in jezero Jasna, nato ob srebanju izjemnega, na orientalsko vižo (kardamom, koriander, listi curryja …) zamešanega gin tonica, do konca pa se je raznežil, ko je dojel, da iz zvočnikov v angleškem podeželskem slogu opremljene jedilnice prihaja natančno kurirana plejlista songov kultnih pritegnjencev The Tiger Lillies (ki so jim kasneje sledili Portishead in še kar nekaj izbornega konzumabilnega alterja). Milka se je nato tudi na polju osnovne dejavnosti izkazovala kot izjemen vrelec prijetnih presenečenj, od otvoritvenega pozdrava s soparjenim, z rdečo peso obarvanim kruhkom, na katerega smo mazali kremast humus in dimljeno maslo, do popolnoma presenetljivega zaključnega sladičnega krožnika, na katerega smo zložili na hitro opečena, s pistacijami in cvetnim prahom potresena ter v omaki iz traminca kopajoča se gosja jetra, sladkast pire iz zelene in krasno hrustljav mini hruškov zavitek. Pogumno, a tako izjemno dobro!

Dogajalo se je tudi vmes: v sladkobno hrustljavost drobno sesekljanega in prepraženega zrnatega kislega kruha ter dimasti žamet hladno prekajene postrvi je kot bridka britev rezala gorčična omaka; uniformno gladkost topinamburjeve kremne juhe je poživljal nad njo poveznjen most – nekakšen iz listnatega testa pripravljen grisin, na katerem je bilo dovolj prostora za koščke toplo dimljene postrvi in alge; z gostim pripravkom iz jurčkov polnjen (in na stisnjenem delu premalo kuhan, še surov) raviol pa so ozaljšali s kislo smetano in surf-n-turfarsko umamizirali z doma (!) pripravljeno brancinovo botargo. Ta je prišla kot nekakšen bonus neverjetne brancinijade, ki smo je bili deležni: Milkina mlada in zagnana ekipa je namreč trikilskega brancina kot na vajah iz anatomije morske favne razstavila in potem na krožnik zložila njegove posamične dele: bonbončkasto ličnico, na del pečenega, zaradi več maščobe topečega se trebušnega dela položeno rezino brancinovih jeter, s tankimi rezinami krompirja obložen hrbtni del fileja in – morš mislit – ocvrto rezino moške brancinove gonade (po domače: vrečice moških spolnih žlez). Kaj takega? In to v Kranjski Gori!? Po takem konceptualnem spektaklu, ki je v vseh pogledih pomenil vrhunec obeda, je nato sicer odlično pripravljena, mehka in sočna jagnjetina z glazirano zelenjavo, s planktonom našponano majonezo in z rezinami pocvrtega česna prekritim krompirjevim pirejem lahko reč le še zašpičila in našo maskoto elegantno frcnila na hrbet. Milka je zelo samosvoj pogon, ki v marsikaterem pogledu presega svojo geografsko pozicijo (ter z njo povezana stereotipna pričakovanja) in gosta s provokativnimi, a domišljenimi in odlično izvedenimi intervencijami ne pusti hladnega.