Intervju / Rachel Cusk: Če se odločiš raziti s partnerjem, se ne smeš pretvarjati, da na otroke to ne vpliva 

Rachel Cusk (1967), ena od gostij letošnjega festivala Literature sveta – Fabula, spada med ta čas najbolj brane britanske pisateljice. Rojena Kanadčanka, ki je otroštvo preživela v Los Angelesu, na začetku najstništva pa se je preselila v Veliko Britanijo, tam živi in ustvarja še danes. Piše že od začetka devetdesetih let, a pravo prepoznavnost si je zagotovila z esejističnima avtobiografskima knjigama o materinstvu in o ločitvi ter v zadnjem času s trilogijo Obris. Ta s strukturo pripovedi – glavni lik se izrisuje skozi zgodbe drugih ljudi – vzpostavlja popolnoma nov tip romana, pri tem pa se nevsiljivo, a vseeno dovolj poglobljeno dotika tem, ki Rachel Cusk zanimajo že od začetka ustvarjanja: partnerski odnosi, kariera, družina, osebne travme in negotovost – vse, kar zaznamuje žensko in določa njen položaj v družbi.

Svojo »kontroverzno« knjigo, Posledice, ste posvetili ločitvi. Kaj je bilo težje, ločitev sama ali pisanje o njej?

Pisati o ločitvi se mi ni zdelo težko. Ločitev je tudi ena izmed tem v trilogiji Obris, to pa zato, ker se mi ne zdi le osebna, pač pa tudi družbena in celo politična tema, vsaj v moji domovini. Pravzaprav je še najmanj zanimiva, če jo omejimo samo na naracijo o propadlem zakonu. V resnici je model oziroma prispodoba za veliko stvari, to pa je tudi razlog, da me zanima. Med rečmi, ki jih lahko povežemo z ločitvijo, sta na primer romaneskna struktura in izginjanje koncepta vsevednega pripovedovalca. Večina sodobnih romanov je »ločena« – eno poglavje ima takšnega, spet drugo drugačnega pripovedovalca. S tem so povezani konec univerzalnosti, razpad zgodb na različna gledišča in trud jezika, da bi ponovno povezal ti dve stvari. Mislim torej, da je ločitev tema za današnje čase, to, da sem tudi sama preživela razpad zakona, pa je pri vsem tem še najmanj pomembno.