Medvedi. Odvzeti iz narave.

Slovenci smo blage duše milozvočnega jezika, in celo kletvice, ki jih tu in tam – neradi, le v hudi sili -, uporabljamo, je prineslo z barbarskega Balkana. Lastnih tako rekoč nimamo; če smo na koga jezni, mu požugamo s prstom, rekoč: »Ti, ti! Lump!« Če smo hudo razkačeni, rečemo »Bes te plentaj!« Nihče ne ve, kaj to pomeni, a je žalitev huda, da ji ni para.

Ko se je torej pojavil problem viška zveri v podobi volkov in medvedov, in ko je neka medvedja mati prestrašila staro mater človeške vrste, so še bolj povzdignili glas oni, ki so zavzeto zahtevali »odvzem iz narave« nekaj sto človeku nevarnih živalskih primerkov. To je seveda prav: v tej državi nihče ne sme biti zaščiten kot medved, še medved ne!

Pobijalo se jih ne bo, morilo še manj (saj nismo barbari!), odvzelo se jih bo iz narave in bodo vse koze in ovce cele, da jih bomo lahko spekli na ražnju. Kaj se bo zgodilo z »odvzetimi«, nihče ne poroča.

Mene zanima še jezikovna plat fenomena - elegantnega izražanja, ki mu ni para na svetu! Slovenci smo lahko luč »civiliziranega sveta«!

Kje vse lahko »hasnujemo«?

Vzemimo osmrtnice. Ne bomo več pisali: »Po dolgi bolezni je mnogo prezgodaj umrl naš dragi dedek in pradedek Franci Prednik … Žalujoči vnuki Žan, Liam in Tilen, pravnuki Mai, Tai in Kai.« Ne, zdaj se bo pisalo: »Po večletnem nelagodnem počutju, ki mu ni bilo najti vzroka, je bil po krivici in tik pred svojo stoletnico nepričakovano vzet iz narave naš nadvse ljubljeni Franček Prednik …« Tudi zavarovalnice bi profitirale: »Upravičenec do zavarovalnine je po odvzemu zavarovanca iz narave njegov dedič, spodaj podpisani Liam Prednik.« In šele kletvice!

Nobena, in res nobena, ki bo svojega moža zalotila na drugi, ne bo rekla: »Ubila te bom, kurbir prekleti!« Ne, zdaj bo dahnila: »Odvzela te bom iz narave, Bogu nevšečni spolni delavec!« In za vse to so zaslužni medvedi in volkovi!