Heni Erceg

Heni Erceg

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Hrvaška

Neželena nadomestitev

Neželena nadomestitev je rasistična besedna zveza, ki se nanaša predvsem na hrvaške Srbe. Ti so opisani kot »etnični pripadniki agresorja, katerih število se je po Nevihti bistveno zmanjšalo«, zdaj pa je treba skrbno paziti, da jih ne bi »nadomestil« kdo drug.

Odstavitev ministrov, vpletenih v korupcijo, mešetarjenje z zemljišči in nepremičninami, bi bila stvar gole politične korektnosti in dobrega okusa, vendar se ni odločil zanjo, ampak je afere paranoično razglasil za medijsko zaroto. Šele po razkritju mučnih podatkov o kriminalnih dejanjih ministra za upravo je tega vendarle odstavil, drugi iz majave vlade, ki je z državno lastnino gospodaril, kot bi bila njegova, pa je odstopil sam. Odstavljeni Lovro K. iz vasice na otoku Braču, ki je nekaj kvadratnih kilometrov privlačnega kmetijskega zemljišča na pravljičnih obronkih Vidove gore za drobiž kupil zase in za sumljive prijatelje, nato pa poskrbel za spremembo namembnosti, zaradi česar je cena kvadratnega metra zdaj zazidljivega zemljišča poletela v nebo, ni kak izstopajoč kriminalec. Pooseblja ureditev, za vladajočo stranko značilno že vse od začetka, od časov, ko si je njen prvak in predsednik države Franjo Tuđman prisvojil ogromno vilo v elitni zagrebški četrti. Ureditev, utemeljena na korupciji in klientelizmu, je preprosto lastna vsaki vladi HDZ, torej tudi sedanji, ki jo številni ministri dan za dnem blatijo z različnimi aferami. Če bi premier premogel vsaj kanček spodobnosti, bi razpisal predčasne volitve, namesto da skuša vrzeli v vladi zapolniti s prebrisanimi polinteligenti, ki so najprej izropali družbena podjetja, nato pa kremplje stegnili še po naravnih bogastvih in kot terminatorji uničili in preprodali najlepša naravna območja na otokih Braču, Hvaru, Šolti … ter obogateli z njimi.

Ti mali primitivni birokrati iz neznatnih občin z nekaj sto dušami so požrli državo, nepopravljivo uničili njene vire, nato pa se, poslušen partijski kader, povzpeli vse do ministrskih položajev. Zato je nesmiselno govoriti o premierovih političnih pristojnostih, da Hrvaško reši takšne vlade in tudi samega sebe, nesmiselno zaradi njegovega sprevrženega dojemanja funkcije, zaradi katerega se mu zdi sprejemljivo celo to, da so njegovega očeta imenovali za častnega doktorja zagrebške univerze. Senat te ustanove brez ugleda in avtonomije je gladko sprejel neokusni predlog, čeprav je očkov prispevek k znanosti približno tolikšen, kot je bil Teslov prispevek h kulinariki, in čeprav je Hrvaško zapustil, takoj ko so zapokale puške, prav tako kot junior, danes pa je Hrvat über alles.

Šef vladajoče partije, izgubljen v nesposobnosti, si je, tipično za avtokrata, podjarmil vse državne ustanove, jih poselil s svojim desničarskim, primitivnim kadrom, pri tem pa ni pozabil niti na zagrebško univerzo, kjer so pravkar vpeljali novo škandalozno študijsko smer demografija in izseljenstvo, ki so jo zasnovali kot uradno nadgradnjo vulgarne ustaške propagande. Veliko pove že izbira profesorjev – zadrtih, pokornih revizionistov –, še več pa nazivi kolegijev: filozofsko-teološki pogled na prebivalstvo, hrvaški katoliški misijoni, hrvaški velikani v izseljenstvu … Namen tega zadnjega je, kot je navedeno v predstavitvi, »spremeniti percepcijo teh velikanov, katerih pozitivna dejanja so podcenjena«. Pozitivna dejanja? Med 70 »velikani« so večinoma pripadniki ustaškega gibanja, ki so jo po drugi svetovni vojni popihali v Južno Ameriko. Eden od njih je »nepogrešljivi mecen hrvaškega izseljenstva« Ivo Rojnica, ustaški poverjenik za Dubrovnik, ki je Judom in Srbom osebno prepovedal gibanje po mestu, v času njegovega mandata pa so se začeli množični poboji in deportacije v taborišča smrti. Rojnica je po vojni pobegnil po dobro znani »podganji poti« prek Vatikana v Argentino, leta 1991 pa je kot toliko drugih vojnih zločincev postal ljubljenec nove oblasti, odlikovali so ga z redom zaslug za narod, postal je predstavnik Republike Hrvaške za Latinsko Ameriko. »Velikan« je tudi odkriti ustaš Ivo Korsky, član ustaškega generalštaba in sodnik vojaškega sodišča NDH; po vojni je prav tako pobegnil v Argentino, v »suvereni« Hrvaški je prejel številna odlikovanja diktatorja Tuđmana, v opisu kolegija pa je uvrščen v skupino »neutrudnih kulturnih delavcev, promotorjev hrvaške besede v tujini«. »Pozitivno resnico« bodo študenti izvedeli še o Vilimu Ceclju, ustaškem vikarju, pred katerim je prisegel poglavnik NDH, in Milivoju Mostovcu, piscu ustave fašistične NDH …

In tako dalje, vse sami velikani, vse sami ustaši, na podlagi njihovih prekrasnih življenjepisov pa bodo »študenti lahko izoblikovali spoznanja o hrvaškem vrednotnem sistemu« na katedri, katere predstojnik je tip, ki je doktoriral leta 1959 in bil pomočnik ministra za obnovo v času, ko so se v hiše pregnanih Srbov množično vseljevali Hrvati. Da se pravi lastniki ne bi vrnili. Mož je sicer odkrit zagovornik etnične čistosti in nasprotnik tako imenovane neželene nadomestitve, ker je to »največja grožnja obstoju Hrvaške«, prednost pa naj bi imela prav »demografska in celostna hrvaška identiteta«. Neželena nadomestitev je rasistična besedna zveza, ki se nanaša predvsem na hrvaške Srbe. Ti so opisani kot »etnični pripadniki agresorja, katerih število se je po Nevihti bistveno zmanjšalo«, zdaj pa je treba skrbno paziti, da jih ne bi »nadomestil« kdo drug.

Tako se bo torej z lepotami ustaštva in fašizma seznanjala današnja mladež, kajti kot uči eden od omenjenih »velikanov«: »Samo mladina lahko postane ustaška in nadaljuje tam, kjer je poglavnik nehal.« Nauk, ki so ga enkrat že uspešno udejanjali v ustaški državi, v kateri so krvavo preprečevali »neželeno nadomestitev«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.