Uredništvo

12. 11. 2019  |  Družba

»Fajn človeka sta bila videti, pa sta mi celo penzijo odnesla«

Upokojenka Sonja se je po moževem samomoru z nizko pokojnino težko preživlja, zato se pomoči ne branila. A nepridipravi so izkoristili prav njeno dobroto in zaupljivost ter jo okradli, da je ostala lačna in ni mogla plačati računov.

(Slika je simbolična.)

(Fotografija je simbolična.)
© Ivaan Kotulsky / Flickr

Težko je brati zgodbe o človeški hudobiji in tragičnih usodah ljudi s socialnega dna. A ker se to dogaja številnim, ki so prisiljeni molčati ali zaradi drugih razlogov ne upajo spregovoriti, se nam zdi pomembno, da z objavami njihovih izpovedi prekinemo molk in prispevamo k detabuiziranju tematike. Žrtev je namreč veliko več, kot si predstavljamo. "Sem jedla potem samo vkuhano moko. Pa vodo sem zavrela, pa jo cukrala. Da energijo, samo vrti, vrti pa se, želodec se hitro skrči. Sem komaj učakala prvega v mescu, ampak so mi potem že opomine poslali. Nisem plačala elektrike, pa vode, pa gretja prejšnji mesec. Za dvojne položnice nimam. Tudi če samo cuker jem, pa dajejo opomine, pa stroške, 30 evrov je opomin, ta prvi. Pa potem samo raste. Saj če bi v pekarno šla, mogoče bi dali kako skorjo kruha, ampak kaj, ko se mi tako vrti, da me noge ne nesejo," je povedala upokojenka Sonči.

Njeno zgodbo, ki jo je posredovalo društvo Humanitarček (v okviru #projektVIDA), spodaj objavljamo v celoti.

Jaz sem Sonja, ampak so me vsi klicali Sonči. Ne vem, zakaj. Nisem ravno neki sonček. Že kot otrok sem imela krive zobe, štrleče lase in nisem ravno spominjala na "sončeka".

Moja mama je bila "fejst gospa". Živeli smo v veliki hiši v mestu, nikoli nam ni nič manjkalo. Rada je imela, mene in sestro. In ko smo bile same, smo se imele zelo fajn. Oče pa je imel "trdo roko". Takrat ni bilo po televizorju, radiu in plakatih, da se to ne sme. Če te ni vsaj parkrat na teden zlasal, ti "preštel kosti"m ali pa je zapel pas, potem ga že ni bilo doma. Ampak taki časi so bili. Niso se ljudje toliko o pravicah kregali, ampak so samo mirno živeli. Tako kot smo me tri, ko je bil na"kšeftanju". Kšeftar je bil, z deli za avte. Včasih je prinesel domov veliko denarja. Takrat je tudi več spil, včasih pa manj, pa je zato več spil. Ampak nam je pa rad kupil lepe obleke, pa lepe čevlje. Je vedno govoril, da smo njegovo "zlato".

Ampak se je enkrat zameril enemu drugemu "kšeftarju" - do smrti so ga pretepli, ker naj bi jim denar kradel. Miličniku so rekli, da "so bili vun s hudiča". Mama je ostala sama z nama, Mili je imela 16 let, jaz pa 12, hiša je bila velika. Najprej smo bile vesele, ni se nam bilo treba več bati. Morala je it delat, saj smo mogle od nečesa živet. Kaj kmalu je prodala že vse vaze, pa zlatnino, samo svoj medaljonček je obdržala, od njene babice. V pekarni si je našla delo. Domov je nosila ostanke od kruha, tako da kruha smo se pa najedli. Dišala je po moki, po šarkljih. Je vedno rekla "punci, morata v šole it, da ne bosta rabili delat". Mili je šla, je naredila za kuharico. Jaz nisem bila tako odprte glave, ampak sem se trudila. Sem šla za tajnico, težko mi je šlo, a sem naredila. Ravno ko sem naredila šolo, je mama zbolela. So rekli, da na pljučih. Menda zaradi moke, ampak se mi bolj zdi, da zaradi cigaret. Takrat je že bila "šlang". Z Mili sva ji nosile hrano, ji kuhale, ampak je samo rekla "sem vsaj šlang". Ni bila dolgo, zima jo je odnesla za moj 18. rojstni dan.

Mili si je vmes našla moža, otroke sta imela. Sta v mamino hišo šla, jaz pa v malo garsonjerico. Jaz sem našla službo na pošti, ampak ni šlo. Šef je rad pod kikle segal, pa sem ga enkrat "nakurila". Mi je naslednji dan kar knjižico dal. Sem bila brez dela. Dolgo sem iskala, na koncu sem se v tovarni zaposlila. Nič mi niso šole pomagale, jesti je le treba, ne pa bit špurav - ne pri delu, ne pri jelu. Ker sem bila mlada, so me dali na težko delo. Vsak dan sem dvigala gor na trak "kible", po 40, 50 kil. Cel dan. Po mojem sem kako tono dvignila. Tam ni bilo počitka. Sem si enkrat ramo izpahnila, pa sem vseeno delat šla, da niso koga drugega vzeli. Potem sem našla moža, isto je delal v tovarni. Bil je drugačen od ostalih, rad je bral, rad je pisal. Take žalostne oči je imel.

Rada sva se videla od prvega dneva. Sva se poročila, ko mi je bilo 20 let. Lepa je bila poroka, čeprav mala. Potem pa sva začela otroke delat, eno leto, dve, tri ... ni in ni šlo. Sva šparala za ta boljše zdravnike, pa v mestu je bila ena gospa, ki je pomagala, če nisi mogel meti otrok, a nič ni šlo. Jaz sem mislila, da sem "gvišn" jaz kriva, da dete ne zraste. Ampak je potem zdravnik v Ljubljani rekel, da mož ne more imeti otrok. Nisem mu hotela povedati, sem se delala, da je moja krivda. Samo moj domači zdravnik je vedel, mož pa je ves denar dal za najboljše sadje, pa zelenjavo, pa meso. Samo, da sem jedla dobro, da bi se "dete prijelo". Jaz nisem imela srca, da mu povem, da se ne bo. Samo vedno bolj okrogla sem bila, pa mi je rekel "sončica moja, jaz te imam vseeno rad". Res je bil dober mož. Rajši si je od ust trgal, kot da jaz ne bi imela. Ko sem jih imela 40, sem že vedela, da nama dete ni sojeno. Ampak mož je še kar upal. Je rekel: "Sončica, saj pa imaš še mlado kožo, bova že dete vsejala." Nisva ga do abrahama, niti kasneje. Mož me je vedno tolažil. Sva imela mucko v stanovanju, sem pa njo razvajala, potem pa so imeli za 60 let fešto, so se napili in se je domači zdravnik zagovoril, češ, da je mož kar v redu, da ni mogel imeti otrok in zakaj jih ni posvojil. Takrat se mu je življenje sesulo, videla sem v očeh, pit je začel, vedno bolj in bolj, doma je samo gledal v mizo, pa bil tiho. Smilil se mi je, shujšal je, jaz pa sem mu govorila, da nič ni, če ne moreš imeti otrok, da imava mucko, pa drug drugega. Vmes sem zbolela. Možganska kap me je oplazila, mi je celo levo stran naredila "hromo". Nekaj dni je nisem niti premikat mogla, ampak se je malo popravilo, da lahko hodim, a s palico. Samo obraz imam še zapotegnjen.

Potem pa je prišel en dan jeseni. Ni ga bilo domov. Čakala sem ga z večerjo. Celo noč sem ga čakala. Vedela sem pri srcu, nekaj ni bilo prav ... 

Naslednji dan so prišli miličniki ... z mostu je skočil. Moj dobri možek, ki si je tako želel otroka. On, ki ne bi nikoli nikogar udaril, ki je rad bral, pisal je zgodbice. Tako krivično se mi zdi. 

Na stara leta se je potem začel "kunšt". S 450 evri nisem mogla preživet. Pa tudi do trgovine nisem mogla sama več. Mož je le vozil, jaz pa peš nisem mogla "trogat vreč" s par kilami. Kako uro sem imela do "štacune", pa sem si potem raje kupila samo paštete ... lahke so, pa poceni. Včasih še kak kruh iz pekarne, ki so jo odprli "za voglom". Tak penast je bil, dišal je kot moja mama. Mucka je poginila, menda zaradi starosti, zaradi hrane ne, sem jo dobro hranila. Takrat se vse naučiš. Kdaj pogrejem pašteto, če jo "raztumfaš" v ponvi, se da prelit makarone. Pa tudi surovo jo jem, jo kar narežem. Veliko gledam skozi okno. Ampak zdaj ne umivam več šip, da me ne vidijo otroci. So pljuvali v mene, pa metali pozimi kepe, bananine olupke. Težko sem jih “pucala" s tal.. Če jih nisem, so ljudje govorili, da sem zanemarjena. Že tako se radi derejo "stara smrdljivka", čeprav se čisto vsaki dan stuširam, čeprav že dolgo nimam tople vode, ampak smrdim pa ne!

Sta me pred meseci prišla gospod in gospa vprašat, če mi pomagata. Joj, sem bila vesela. Fajn človeka sta bila videti. Sta mi spucala, sem jima dala 20 evrov. Pa me je ona za kozarec vode prosila. Zvečer sem videla, da sta penzijo celo odnesla, ko sem po vodo šla.

Sem jedla potem samo vkuhano moko. Pa vodo sem zavrela, pa jo cukrala. Da energijo, samo vrti, vrti pa se, želodec se hitro skrči. Sem komaj učakala prvega v mescu, ampak so mi potem že opomine poslali. Nisem plačala elektrike, pa vode, pa gretja prejšnji mesec ... zdaj pa nisem mogla. Za dvojne položnice nimam. Tudi če samo cuker jem, pa dajejo opomine, pa stroške, 30 evrov je opomin, ta prvi. Pa potem samo raste. Saj če bi v pekarno šla, mogoče bi dali kako skorjo kruha, ampak kaj, ko se mi tako vrti, da me noge ne nesejo. Saj ne pridem do tja.

Jaz zdaj čakam svoj konec. Na most ne bom šla, je le greh. Pa tudi višine me je strah. S to hromo roko se niti ne bi mogla potegnit gor na most. Mogoče, če ata ne bi "zakšeftal" življenja ... 

PRIPIS DRUŠTVA HUMANITARČEK

Za gospo Sonjo smo izvedeli od poštarja (ja, spet). Gospa je namreč nehala pobirat pošto. Ko so reševalci vdrli, je bila povsem onegmogla. Po enem mesecu v bolnišnici so jo odpustili domov, za dom je bila čakalna doba leto dni. V tem času smo uredili dodatek, tople obroke. Tudi dolg smo poravnali - kar mi, osebno. Par kav manj, pa smo ženici poravnali dolg. 

Ob redni prehrani je Sonja zaživela, zdaj je "prestavila" dom, saj zmore. Pa še novo mucko ima - ustrezno oskrbljeno, tudi zanjo hrano dostavljamo. Sonja ne gleda več skozi okno. 

#projektVIDA

Zgodbe deli društvo Humanitarček v okviru projekta #projektVida. Gre za družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, kjer slovenski javnosti predstavljajo resnične zgodbe starostnikov, ki so jih srečali pri svojem skoraj delu od leta 2011. S projektom želijo opozoriti na vedno večje število starostnikov, ki živijo na dnu in so jih uradne državne institucije spregledale.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.