Film / Polsestra

za +

Kako se je kovalo jeklo.

Polsestra, ne ravno Koreedova Sestrica, je brutalna komedija o dveh izolskih polsestrah, ki sta prepričani, da sta druga drugi ukradli življenje. Neža (Liza Marijina), nesojena komunikologinja, je divja, agresivna, konfliktna, jezna, veganska, brez talenta za prijateljstvo, o njej se govori vsemogoče, vse ji gre na živce, s turisti vred – hitro potegne nož. Če bi bila Marlon Brando, The Wild One, in bi jo vprašali, komu ali čemu se upira, bi odvrnila: “Whadda you got?” Oče (Peter Musevski) jo je imel z Albanko (Labina Mitevska), zato je morala požreti veliko nacionalističnega, šovinističnega sranja.

Irena (Urša Menart), ledeno hladna frizerka na pomirjevalih (“Pač nisem srečna, kaj”), ki jo je imel oče s Slovenko (Anja Novak), je morala požreti “le” veliko mizoginičnega, seksističnega sranja, saj se je ravno odselila od svojega moža (Jurij Drevenšek), tipičnega toksičnega moškega. Če bi igral v Kozoletovem filmu Za vedno, bi mu bilo ime Mare. Če bi igral v Kozoletovem Nočnem življenju, bi ga zgrizli psi, ki morda nimajo občutka za čas, za zeitgeist – #MeToo – pač. Neža in Irena se v življenju nista ravno pogosto videvali, toda ko spričo okoliščin postaneta sostanovalki, se njuno sobivanje prelevi v ognjemet konfrontacij, pričkanj, pičkarjenj, jebanj, žalitev, negativne energije in živčnega kajenja. Ko druga drugo pošiljata v umobolnico, izgledata kot postresnični verziji družin Montague in Capulet. Predstavljajte si, da Thora in Lokija igrata Bette Davis in Joan Crawford. Tako ju zebe, da manjka le še nekdo, ki bi – tako kot šef paznikov v Hladnokrvnem kaznjencu – dahnil: “What we’ve got here is failure to communicate.” Polsestri nas skušata na vsak način prepričati, da je sranje, ki sta ga morali požreti, tako resno kot vprašanje, ali veganka lahko požre spermo. V resnici je tako resno kot vprašanje: ali lahko polsestri postaneta sestri? Sestrstvo se vedno skuje v boju. (Kinodvor)