Plošča / Taylor Swift: Evermore

Ob vseh nenapovedanih albumih, ki so izšli letos, se zdi vztrajno medijsko poudarjanje izjemnosti tovrstnih izdaj v primerih nekaterih zvezdnikov že kar smešno, posebej ko je govor o pogumu ali celo kreativni drznosti, čeprav gre večinoma le za posledico objektivnih razmer, ki onemogočajo izvedbo standardnega promocijskega cikla ob izdaji albuma. V primeru ameriške kantavtorice Taylor Swift, ene objektivno najuspešnejših glasbenic zadnje dekade, ki je poleti fene presenetila s toplo sprejetim karantenskim pop folk albumom Folklore, s katerim je naznanila novo, odraslo ustvarjalno fazo, je bil trik učinkovit celo dvakrat.

Da bi zapečatila usta dvomljivcev, je pol leta in šest nominacij za grammyje kasneje v svet izstrelila še sestrski Evermore, nekakšno zimsko nadaljevanje z nekoliko drugačnim zvokom. Kot pri predhodniku se tudi tokrat kot producenti podpisujejo Jack Antonoff iz indie pop benda Fun ter brata Aaron in Bryce Dessner, gonilni sili priljubljenih indie rockerjev The National. Taylor Swift je kariero začela kot country pop pevka, ki nastopa pred pretežno revno belsko populacijo ameriškega juga, vmes je skočila na vlak sredinskega popa in se s silovito hitrostjo zavihtela na vrh pop mašinerije, letošnji diptih pa nakazuje obrat proti bolj zrelemu indie folku. Z malo sarkazma: občinstvo bradatih podpornikov Trumpa v flanelasti srajci je zamenjala z občinstvom bradatih podpornikov demokratov v isti srajci.

Ko enkrat pogledamo njen letošnji dokumentarec Miss Americana, je edina zdrava reakcija sočutje.

Glasbenica večkrat poudari, kako je bila sprogramirana, da je »good girl«, da ljudem ugaja in jih ne muči s politiko. Nato pa leta 2018 sledita piarovski preobrat in odločitev, da svojo platformo uporabi za politični angažma. Po oktobrski javni podpori Bidnu bi mogli od nje pričakovati celo kak eksplicitno političen album, a bi se motili. Ob tem pride na misel radikalno, a umestno mnenje afro-ameriškega novinarja DeForresta Browna Jr.-ja, da je dovolj povedno že dejstvo, da lahko v letu, ko smo bili priča najbolj množičnim protestom proti rasizmu in belskemu nasilju nad manjšinami, večina ameriških medijev slavi album apalaškega folka belske zvezdnice, ki na simbolni ravni uteleša prav to staro Ameriko.

Evermore, pri katerem je sodelovalo več kot 50 glasbenikov in tehnikov, je v smislu strukture skladb, kantavtorskega pristopa k besedilom in produkcijske patine povsem soliden album, ki po dinamičnosti presega monotono gozdarsko idilo albuma Folkore. Morda ga lahko uvrstimo celo med njene diskografske presežke. Toda indie estetike gostujočih glasbenikov, kot so Bon Iver, Haim in The National, so skompresirane na hitro prebavljiv alternativni folk rock, ki bo zadovoljil predvsem njene aktualne, zdaj že večinoma odrasle fene, težje pa navdušil kakega dolgoletnega ljubitelja folka ali alt rocka.