Pamflet / Bernard Nežmah: Pod svobodo in propagando

Renomirani pravnik je v Delu izid volitev pospremil z oceno, da je odslej Slovenija svobodnejša, bolj liberalnejša, bolj socialna in demokratična. A ta precej razširjeni pogled ima šibko točko, saj predpostavlja, da so svoboda, liberalnost, socialni čut in demokratičnost nekaj, kar slikovito potegne čarovnik iz rokava in se zgodi naenkrat, to pot z zmago Roberta Goloba in zaveznikov. In po drugi strani, da je premagana koalicija že sama po sebi utelešenje zla. No, če sledimo dominantnim medijem, bi zadnjo Janševo vlado opisali kot rušenje pravne države in premierovo žaljenje kritičnih novinarjev. Ker sta se ravno zvrstila dan svobode medijev in dan smrti jugoslovanskega predsednika Tita, preverimo analogijo. Je veliki vodja zapisan v medijskih poročilih kot politik, ki je rušil pravno državo in osebno napadal časnikarje in književnike? Nikakor, Janša jo v medijskih očeh slabše odnese od Tita. Ampak pustimo dva voditelja in pojdimo v čas, ko pri nas še niso objavljali svetovnih lestvic medijske svobode. Leta 1987 je pri eni izmed zaplemb Mladine tožilka še posebej pohitela in jo je konfiscirala, še preden je bila zvezana v naslovnico. Naš branilec Matevž Krivic je oporekal, da so zaplenili nekaj, kar še ni bilo časopis, da je to protizakonito in partijskemu sodstvu podkuril s spominom na kraljevino Jugoslavijo, kjer je založnik Ciril Vidmar lahko izdal Kardeljevo knjigo Slovensko narodno vprašanje, saj je kraljevi tožilec postopil po zakonu, torej počakal, da so mu izvod dostavili, ga prebral in izdal prepoved, vmes pa je založnik levji del naklade že poslal med bralce. A sodnik Hinko Jenull, danes tožilec, je bil gluh za dobesedno razumevanje prava in je zaplembo potrdil. Takrat smo živeli v času brez zgodovine časnikarstva, kaj dlje kot do predvojnih komunistov ni segla. V času naših pradedov je v sedemdesetih letih 19. stoletja osrednji dnevnik Slovenski Narod vodil literat Josip Jurčič, ki je doživel stotino zaplemb, a sodobni bralec tega v knjižnih arhivih ne opazi. Pravzaprav se čudi, kako je mogoče, da so ohranjeni in zvezani tudi zaplenjeni izvodi? V spominih je njegov prijatelj in politik Josip Vošnjak popisal urednikovo strategijo: Kadar smo imeli občutek, da nas zaplenijo, smo skrili sto izvodov, ki smo jih dali v kuverte in po pošti poslali našim izpostavljenim naročnikom. Na pošti so posumili, kaj je vsebina, in o tem obvestili deželnega predsednika grofa Auersperga, ki pa si ni drznil odpreti kuvert, ker bi s tem kršil ustavno pravico nedotakljivosti poštnih pošiljk. Avstrijsko cesarstvo je vzelo postavo za sveto in stisnjenih zob sprejelo, če so jih časnikarji izigrali v okviru zakona.