• 6. 5. 2022  |  Mladina 18  |    Za naročnike

    #k# Prelistaj izdajo

    Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    6. 5. 2022  |  Mladina 18  |  Hrvaška

    Zloraba vojne

    Tako, končno so ga slovesno odkrili. Spomenik v Zagrebu, o katerem smo že pisali in ki je bil več mesecev prekrit zaradi zgodovinsko neustreznega poimenovanja Spomenik žrtvam holokavsta. Potem so se v stranki Zmoremo!, ki si je na lokalnih volitvah z veliko večino zagotovila oblast v prestolnici, prebrisano domislili, kako odpraviti težave z nezadovoljstvom Judovske občine v Zagrebu. Nekdanji kleni aktivisti so sklenili, da si smejo in da si tudi bodo pomagali s staro domobransko zvijačo, ki omogoča, da se predstaviš kot nekaj, kar ni ne tič ne miš. Tako so napis dopolnili z dodatkom »in Neodvisne države Hrvaške«. Zdaj se na spomeniku bohoti bastardni napis »V spomin na žrtve holokavsta in Neodvisne države Hrvaške«, odkritja pa se seveda niso udeležili tisti, ki jih predvsem zadeva – predstavniki Judov. Več

  • Ko ostane le beseda?

    Francosko in slovensko volilno leto imata veliko skupnega. Francija je Slovenijo nasledila pri polletnem vodenju unije, predsedniške in parlamentarne volitve so se v obeh državah dogajale na isti dan, 24. aprila 2022. In nenavadno sta skupaj odzvanjali tudi v tujini. Ugledni Washington Post je celo onkraj Atlantika zaznal politično razliko, ki sproža upanje. Najboljše, kar se je po dolgem času zgodilo evropski liberalni demokraciji, sporoča, niso mogočne francoske volitve, temveč volilni izid v majhni Sloveniji. V evropski strateški refleksiji je to pomemben podatek. V Franciji je poraz Le Penove še vedno zmaga populistične desnice, v Sloveniji je poraz Janše vendarle zmagoslavje liberalno usmerjene levice. V obeh državah so etablirane stranke doživele neuspeh, povsod so temelj zmage nejasne obljube drugačnosti. Tu in tam gre šele za prvi polčas supervolilnega leta. V Franciji bodo karte dokončno premešale parlamentarne volitve junija, pri nas predsedniške in lokalne jeseni. Anksioznost političnega razreda v odnosu do realnih problemov sveta in sosledja zadnjih treh kriz nam je skupna. Tudi zato se v Sloveniji ne smemo delati Francozov v razumevanju francoskih volitev. Več

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    6. 5. 2022  |  Mladina 18  |  Kolumna

    Dolg ljudstvu

    Družbeno ozračje zadnjega ducata let je mešanica nezadovoljstva, jeze, negotovosti, kopnečega optimizma, občutka nemoči, naraščajoče ravnodušnosti in tekmovalnosti, pa tudi ostrejše govorice na tej čustveni podlagi. Tako ozračje je za ljudi naporno in za državo slabo. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    6. 5. 2022  |  Mladina 18  |  Pamflet

    Pod svobodo in propagando

    Renomirani pravnik je v Delu izid volitev pospremil z oceno, da je odslej Slovenija svobodnejša, bolj liberalnejša, bolj socialna in demokratična. A ta precej razširjeni pogled ima šibko točko, saj predpostavlja, da so svoboda, liberalnost, socialni čut in demokratičnost nekaj, kar slikovito potegne čarovnik iz rokava in se zgodi naenkrat, to pot z zmago Roberta Goloba in zaveznikov. In po drugi strani, da je premagana koalicija že sama po sebi utelešenje zla. No, če sledimo dominantnim medijem, bi zadnjo Janševo vlado opisali kot rušenje pravne države in premierovo žaljenje kritičnih novinarjev. Ker sta se ravno zvrstila dan svobode medijev in dan smrti jugoslovanskega predsednika Tita, preverimo analogijo. Je veliki vodja zapisan v medijskih poročilih kot politik, ki je rušil pravno državo in osebno napadal časnikarje in književnike? Nikakor, Janša jo v medijskih očeh slabše odnese od Tita. Ampak pustimo dva voditelja in pojdimo v čas, ko pri nas še niso objavljali svetovnih lestvic medijske svobode. Leta 1987 je pri eni izmed zaplemb Mladine tožilka še posebej pohitela in jo je konfiscirala, še preden je bila zvezana v naslovnico. Naš branilec Matevž Krivic je oporekal, da so zaplenili nekaj, kar še ni bilo časopis, da je to protizakonito in partijskemu sodstvu podkuril s spominom na kraljevino Jugoslavijo, kjer je založnik Ciril Vidmar lahko izdal Kardeljevo knjigo Slovensko narodno vprašanje, saj je kraljevi tožilec postopil po zakonu, torej počakal, da so mu izvod dostavili, ga prebral in izdal prepoved, vmes pa je založnik levji del naklade že poslal med bralce. A sodnik Hinko Jenull, danes tožilec, je bil gluh za dobesedno razumevanje prava in je zaplembo potrdil. Takrat smo živeli v času brez zgodovine časnikarstva, kaj dlje kot do predvojnih komunistov ni segla. V času naših pradedov je v sedemdesetih letih 19. stoletja osrednji dnevnik Slovenski Narod vodil literat Josip Jurčič, ki je doživel stotino zaplemb, a sodobni bralec tega v knjižnih arhivih ne opazi. Pravzaprav se čudi, kako je mogoče, da so ohranjeni in zvezani tudi zaplenjeni izvodi? V spominih je njegov prijatelj in politik Josip Vošnjak popisal urednikovo strategijo: Kadar smo imeli občutek, da nas zaplenijo, smo skrili sto izvodov, ki smo jih dali v kuverte in po pošti poslali našim izpostavljenim naročnikom. Na pošti so posumili, kaj je vsebina, in o tem obvestili deželnega predsednika grofa Auersperga, ki pa si ni drznil odpreti kuvert, ker bi s tem kršil ustavno pravico nedotakljivosti poštnih pošiljk. Avstrijsko cesarstvo je vzelo postavo za sveto in stisnjenih zob sprejelo, če so jih časnikarji izigrali v okviru zakona. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    6. 5. 2022  |  Mladina 18  |  Dva leva

    Paradoks zadnjega ljudožerca

    Tako, sedaj pa gre zares. Ravno, ko pišem spodnje vrstice, se je končal medeni teden zmagovalcev letošnjih državnozborskih volitev. Bilo je lepo, a kratko. No, morda ravno zato lepo, ker je bilo kratko. Sedaj pa bo nastopil trenutek resnice. Kako oblikovati novo oblast, in še bolj, kako sanirati škodljive posledice stare oblasti. Morda je bila volilna zmaga še najlažji del procesa prehoda iz janšizma v odprto družbo in državo. Točno pred enim letom sem napisal kolumno z vprašanjem, kako očistiti Slovenijo janšizma, ne da bi ponavljali in utrjevali janšistične metode. Dejanšizacija ni nekaj odstranitev, nekaj novih nastavitev, ampak radikalna prekinitev s prakso, ki jo je Janša uvedel. No, ni je uvedel prvi in edini, a jo je razdelal do obisti; nihče pred njim tako radikalno intenzivno, grobo in arogantno. Takrat, pred letom, ko se nam še niti sanjalo ni, kdo bi lahko popeljal zafrustrirano ljudstvo iz objema samodržca, sem v analizo uvedel paradoks zadnjega ljudožerca. Saj poznate šalo o poglavarjih dveh ljudožerskih plemen. Eden pravi drugemu: Pri nas ni več ljudožercev; včeraj smo zadnjega pojedli. Ekonomija šale je več kot jasna. Z nasiljem se boriš proti nasilju, z lustracijo proti lustraciji, s političnimi zamenjavami proti političnim zamenjavam. Zadeva se kaj hitro izrodi. Kdo bo zadnji »ljudožerec«, kdo sme imeti zadnjo besedo, da ne rečem zadnji grižljaj. Paradoks je v tem, da brez ritualne »politične kanibale« Janševi ljudožerci ostanejo vpeti in podtaknjeni v vse podsisteme. Tempirana bomba! Če jih »poješ«, prakso politične kanibale utrjuješ, prolongiraš sam. Težko bo! Zlasti tam, kjer kljub pritiskom in vplivu nastavitve v Janševem kadrovskem cunamiju niso formalno zakonsko in statutarno sporne. En tak primer je Milan Krek na čelu NIJZ. Seveda bi bil kakšen epidemiolog, virolog z avtoriteto in referencami primernejši kandidat. A verjetno sta bila njegova kandidatura in imenovanje formalno nesporna. Da Krek ni bil dorasel funkciji, ki jo je v težkih časih opravljal, da ni ščitil stroke, da je sledil direktivam režima, tudi ko so bile v opreki s stroko, je znano. Kot je ostalo v spominu tudi dejstvo, da ni bil sposoben v javnih nastopih povezati dveh, treh tekočih stavkov, si zapomniti epidemioloških ukrepov, ki jih je ljudstvu zapovedoval. Pač, bil je nekakšen poljedelec na področju stroke v zelo zahtevnem obdobju. Namreč, sam je svoj čas po navedbi Dela povedal, da ga je h kandidaturi nagovarjalo precej posameznikov, pri čemer da ga je najbolj prepričala kolegica, ki ga je spodbujala, naj se prijavi, češ da je »njivo, ki jo je začel orati, vedno preoral do konca«. In tako je oral od tiskovke do tiskovke, od neumnosti do neumnosti, od pozabe do zlorabe. In bil medijem in javnosti bolj v zabavo kot korist. A kaj zdaj: evidentno politično nastavljen strokovni kader nam sporoča, da se ne bo uklonil »politični« (!) odstavitvi. Kot pravi, bo še naprej branil NIJZ, ker so po njegovih besedah že doslej nekatere politične stranke hotele in bodo očitno še naprej hotele imeti vpliv v inštitutu. Hja, NIJZ se resda ukvarja (med drugim) z javno higieno, očitno pa ne tudi s politično higieno. Več

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    6. 5. 2022  |  Mladina 18  |  Uvodnik

    Stvarnost

    Dober teden po volitvah je dogajanje na RTV Slovenija pokazalo tisto, kar smo kljub navdušenju, da smo se avtokratskega režima v Sloveniji vsaj za nekaj časa znebili, ves čas vedeli: da je v dveh letih janšizem prodrl in se zasidral v številne družbene sisteme in podsisteme in da bo odpravljanje neprimerno težje, bolj dolgotrajno in tudi mučno, kot so predvidevali tudi največji pesimisti. Janševiki ne bodo zapustili položajev, na katere so bili postavljeni, nasprotno – vedo, da se zdaj njihova naloga šele začenja. Branili bodo vsak zasedeni položaj, vsako zasedeno institucijo, uporabili vsa politična in pravna sredstva, ne glede na posledice. Za to so bili tudi postavljeni na ta mesta – in ne gre pozabiti, da je pri marsikateri zasedbi trajalo tudi mnogo več kot eno leto, preden je uspela. RTV Slovenija je že tak primer. Postopki zamenjav teh ljudi bodo dolgotrajni in nekaterih sploh ne bo mogoče izpeljati pred iztekom mandatov. Več