Nepopolna preobrazba

Pivnica Zlata ladjica
Jurčičev trg 1; Ljubljana
Tel.: 01 421 11 11
Pritličje Zlate ladjice je odprto vsak dan od devetih zjutraj. Ob ponedeljkih in torkih delajo do 22., druge dni pa do 23. ure.

Ambient:
opečnati velb je ostal od stare barkače, vse drugo je sodobno, svetlo, udobno; vzdušje mirno, muzika pa generično salonska

Napitki:
nominalno kar precej (dejansko pa malo manj) slovenskega rokodelskega pivovarstva, v vitrinah smo spazili tudi nekaj (pretežno) briških buteljk

Vegetacija:
fižolovko lahko dobite brez želodca, namesto krač pa cvrejo tudi sezonsko zelenjavo

Dostopnost:
centraška lokacija preferira pešake in kolesarje; za gibalno ovirane ni velikih zaprek

Fino:
sladice
natakar stare šole

Ne tako fino:
pomanjkanje osvežilnih elementov
piščančja stegna

Fižolovka z želodcem je stala 14, dimljena postrv s skuto, ocvrte krače in pečena stegna 18, vaniljev puding 7, čokoladna in hruškova tortica pa 8 evrov.

»Kakšnih večerov se spomnim. Kakšnih pa tudi ne, vsaj ne v integralni obliki,« je sedeč na bogato oblazinjeni klopi v pritličju luksuznega, butičnega, historičnega, dizajnerskega (pa še kakšen ceno višajoč pridevnik bi mu lahko dodali) hotela Zlata ladjica modroval zapisnikar tokratne odprave na levi breg domače reke. O tam stoječi oštariji (in nekdanjem bližnjem mestnem pristanišču) znajo bogatajevci povedati marsikakšno štorijo, najbolj znana je seveda ona, ki je ocvrte piščančje krače za potrebe turistične promocije ljubljanske košte preimenovala v leteče žgance.

Ti so tudi – tako se vsaj zdi – osrednji del dnevne prehranske ponudbe v Zlati ladjici, ki se zvečer, ako smo prav razumeli, prelevi v bolj ambiciozno in nobel hotelu primerno restavracijo, v času med večerom in jutranjimi kofeti pa obstaja v pojavni obliki nekakšne pivnice. No, z originalnim, glasnim, sproščenim pivniškim razpoloženjem, ki ga marsikdo še nosi v spominu, ima zdajšnje zlato plovilo (z belimi natakarskimi rokavičkami vred) bolj malo skupnega, drži pa, da so se precej resno lotili pivske ponudbe. To so zasnovali na iz špine točenih zvarkih slovenskih rokodelskih pivovarn, na jedilnem listu nekatere vrste piva kot spremljavo priporočajo izbranim jedem, vsaj za nekatere pa so celo pripravili unikatne podstavke za kozarce, na katerih so zapisane ključne organoleptične značilnosti dotičnega napitka. Vse to je fino, ampak težava je v tem, da smo v Sloveniji, kar pomeni, da je natakar potisnjen v neprijetno vlogo pojasnjevalca razlogov, zakaj precej tako vabljivo predstavljenih piv ni na zalogi.

Odmik od zastavljenega plovnega kurza je v Zlati ladjici opazen tudi pri ponudbi jedi: večina zapisanih zanimivosti ni več na voljo, tistih nekaj jedi (vsega skupaj šest), ki so ostale, pa nas tudi ni ne vem kako navdušilo: koščke/rezine Zupanovih toplo in hladno dimljenih postrvi so sicer opremili s simpatično zeliščno skuto, piščančje krače korektno ocvrli in v fižolovko iz šestih sort stročnic vložili tri rezine želodca s proseno kašo, a nobena od teh jedi – da o nevarno presoljenih pečenih razkoščenih piščančjih stegnih sploh ne začnem – v nobenem pogledu ni upravičila cenovnih postavk. Še več, edina priloga, ki so jo zmogli ponuditi, je pečeni krompir – nobene solate, hrustljave zelenjave, osvežilne prikuhe, nič!

Celoten vtis so tako poleg starošolskega šefa sale reševale sladice. Ob vaniljevem pudingu z domačim malinovcem, ki nas je prestavil v stare čase, ter dveh super torticah – na pogled minimalistično, a tehnično zahtevno čokoladno in enako všečno hruškovo – je postalo še bolj jasno, da kapitanija Zlate ladjice (še) ne ve točno, kaj bi počela na pritlični palubi: kavarna in slaščičarna nista v skladu s tradicijo, za eht pivnico je vse skupaj prenobel in predrago, za bistro ali gastropub je ponudba preskromna, za vrhunsko restavracijo pa je škoda žrtvovati naključne pasante. Kakršnakoli že bo odločitev: srečno!