Grega Repovž

9. 5. 2025  |  Mladina 19  |  Uvodnik

Uvodnik / Test

Leta 2003 je filozof Mladen Dolar napisal knjigo o skoposti. Sodobni skopuh je danes sleherni potrošnik, nam razkrije v knjigi. Kot potrošniki smo namreč zaradi tega, kako danes nakupujemo, izpostavljeni temu, da kupujemo ceneje, bolje, hitreje. S kupovanjem pa ne zadovoljujemo le potrebe po predmetu nakupa. Pri vsem skupaj gre za obljubo užitka, ki ga prinaša kupljeno blago. In za prestiž. Če kupujemo drage stvari, smo s tem kupili tudi del prestiža. Če kupujemo na razprodajah, smo prihranili tisto, česar nismo plačali. In ko si nekaj kupimo, se že pojavi nov objekt želje, ki nas seveda spet ne zadovolji. Zakaj vse to navajamo? Ne da bi moralizirali. Ampak ker tisti na drugi strani – torej prodajalci – vse to vedo.

Zelo podobno našo dušo vidi tudi politika – in dejansko se politika danes deli bolj na tiste, ki naša čustva zlorabljajo, in tiste, ki se držijo stran od našega »skopuha«, ker je preveč pritlehno, da bi uporabljali naša pogosto tudi potlačena in negativna čustva ter zlorabljali naš morebitni žolč, ki ga je tako zlahka v resnici spraviti na plano – tudi če se tega zavedamo in se lastnih čustev branimo. Ko danes slišimo, da bi morale tudi leve in sredinske stranke postati bolj populistične, moramo dodati, da to pomeni predvsem igranje na naša čustva, dobra in slaba. Si res želimo tega?

Ker kaj pomeni igrati na naša čustva, tudi tista, ki si jih včasih nočemo niti priznati? Eno glavnih čustvenih stanj, ki jih skrajna in populistična desna politika zlorablja, je zavist. Na zavisti, z njo podloženi jezi in občutku krivice je bila zgrajena večina zmag desnih skrajnežev, tudi zadnja zmaga Donalda Trumpa. Zavist deluje. Bes in zavist zaradi socialnih pomoči sta sestavila zadnjo belgijsko vlado. Zavist deluje tako močno kot spodbujeno sovraštvo do drugih. Zavist je nevarno politično orodje, ki naj bi se ga politiki izogibali, ker zavist kot orodje vedno hodi z roko v roki s sovraštvom, besom, jezo.

Če bi ministrica za kulturo Asta Vrečko vedela, da bo tehnični zakon, ki je dejansko zgolj uredil podeljevanje državnih pokojnin zaslužnim umetnikom, še več, dejansko je sebi in bodočim ministrom za kulturo vzela iz rok arbitrarno podeljevanje pokojnin in ga prepustila strokovni komisiji, pristal na referendumu, se urejanja tega področja brez dvoma ne bi lotila. Zakaj le? Ker je zakon postal poligon zavisti. In Janša je to seveda vedel. Vsem nam je težko sprejeti, da nekateri pokojnino preprosto dobijo – drugi pa celotno življenjsko obdobje zanjo vplačujemo. In težko je sprejeti že, da to niti ni res. Zaslužni umetniki in športniki, v resnici jih je zelo malo, dejansko dobijo le razliko med zasluženo in to dodeljeno pokojnino. Poleg tega je tu še seznam prejemnikov. Na njem je za vsakogar izmed nas kdo, za katerega menimo, da si te izjemnosti ne zasluži. Kakšen populističen udar je spet uspel Janši, kako je iz nas izvabil tisto najslabše, to zavist, pomešano z jezo in občutkom, da se nam dogaja krivica!

Resnica je, da so te pokojnine del našega širšega družbenega dogovora – in da je preprosto umazano izločiti le en košček, le en delček sistema, in z njim mahati pred našimi očmi kot z rdečo cunjo pred bikom. Da, na izjemne umetnike pazimo na tak način zato, ker smo tako majhna država, da na trgu malodane nihče ne more preživeti. To je družbeni dogovor. Kot je družbeni dogovor – če smo že pri pokojninah –, da država daje kmečkim ženam pokojnino. Pa vojnim veteranom. Družbeni dogovor je tudi, da pomagamo slovenskim kmetom. Leta 2023 je na primer država 152 kmetom subvencionirala nakup traktorja – v povprečju so dobili po 36.840 evrov, pa čeprav niso socialno ogroženi. In na par let lahko nakup ponovijo, tak razpis pa je vsako leto. Je s tem kaj narobe? Če bi pokazali njihove kmetije, bi te kmete hitro doletel javni linč. Ker seveda gre za močne kmetije. Le na pravo točko v nas je treba pritisniti, da občutimo zavist.

A seveda je prav, da se kmetom pomaga, prav je, da so slovenske kmetije čim močnejše – a tudi to je tako zato, ker je to del našega družbenega dogovora. Ker je to pomembno za podeželje in prehransko neodvisnost, ohranjanje krajine. Tako je del družbenega dogovora tudi več kot spodobna plača poslancev. Pokojnina za duhovnike. Denar za obnovo cerkva in druge kulturne dediščine. Denar za sončne kolektorje, nova okna in boljši način ogrevanja. Tako lahko nadaljujemo: vedno pa je tako, da če izločimo le en primer in ga osvetlimo, ne da bi pokazali, da je prav to ta družbena pogodba, ki se ji reče dejansko država, potem lahko ta ozka slika iz nas potegne tisto najslabše.

Seveda to ne pomeni, da imamo v Sloveniji najboljšo družbeno pogodbo – daleč od tega. Le spreminjati je ni mogoče na tak način. Ker ta način, ki ga danes uporablja (spet) SDS, vodi le v novo jezo, novo sovraštvo, nova križanja.

In zato je ta referendum tudi nekakšen test. Test volivcev. Ker – kdo bo naslednji? Kmečke žene? Spet migranti? Duhovniki? Tistih nekaj že tako prestrašenih trans oseb? Športniki? Kmetje zaradi subvencioniranih traktorjev?