Grega Repovž

30. 4. 2025  |  Mladina 18  |  Uvodnik

Uvodnik / Odrezani od sveta

Že slabih pet let evropski mediji s privoščljivim zasmehovanjem poročajo o težavah nemških državnih železnic. Zamude, kakršnih še ni bilo; Noben nemški vlak ne zapusti postaje brez zamude; Odpovedi vlakov: stalnica nemških železnic – to je le nekaj naslovov člankov.

Zveni znano? Seveda. Enako poročajo tudi slovenski mediji o stanju na naših tirih. Vsak teden lahko poslušamo zgodbe o tem, kako so morali potniki v kakšnem manjšem kraju prestopiti na avtobus, zamude so stalnica. A v vsej tej kritiki, nemalokrat upravičeni, je treba povedati, da na področju železniškega prometa po vsem svetu potekata tehnološka revolucija in tudi izjemen investicijski cikel. Železnico sicer večina Slovencev zaradi načina življenja, ki je vezan predvsem na avtomobile, dojema kot nekaj iz preteklih časov. A tako so se na primer že pokopale tudi poštne storitve, češ, elektronsko poslovanje bo ukinilo pošto in poštne storitve, dejansko pa je internet povzročil kolosalen porast paketne prodaje, podjetje Amazon pa je postalo eno največjih podjetij na svetu. In nekaj podobnega se danes dogaja tudi z železnico.

Kaj se torej dogaja z nemškimi vlaki? Nemčija seveda dolga leta ni vlagala dovolj v železniško infrastrukturo, a zgodil se je tudi porast povpraševanja po potovanju z vlakom. Vlaki zaradi hitrosti in novih tirov postajajo boljša možnost od letal, poleg tega se je spremenil tudi način potovanj in dojemanja onesnaževanja. Povpraševanje po sedežih na vlakih se povečuje po vsej Evropi in države so začele v tire in vlakovne kompozicije vlagati ogromno denarja – gradnja novih tirov in obnova starih pa pomenita tudi ogromno zastojev. A Nemčija hiti. Francija hiti. Po vsej Evropi je tako. Celo v Srbiji. Vsi razumejo, da je vlak nenadoma postal prevozno sredstvo prihodnosti. Zakaj bi šel kdo v Italiji na letalo iz Milana v Rim, če dejansko z vlakom porabi manj časa in ta krajši čas preživi v veliko udobnejšem vlaku, brez vseh transferjev in mučenja na letališčih?

Stvari so resnejše. Vlaganja v tire namreč rišejo novo Evropo, nov zemljevid, na katerem pa zdaj ni Slovenije. Da, kljub temu, da tudi Slovenija vlaga v razvoj železniške infrastrukture več kot kadarkoli doslej in da se bodo razmere tudi na naših tirih bistveno spremenile že s prihodnjim letom, ko naj bi bila dokončana ljubljanska osrednja postaja, zaključena pa naj bi bila tudi večina del na omrežju, nas za zdaj na evropskem zemljevidu hitrih železniških povezav ni. Vse gre mimo nas.

Razlogov je veliko, krivda ni zgolj na Sloveniji sami. Države nekdanje Jugoslavije še vedno pri mednarodnih povezavah pretežno ne sodelujejo, že Slovenija in Hrvaška sta v tem nekooperativni, med Zagrebom in Beogradom še vedno ni potniških vlakov – ker se pač niso zmožni dogovoriti oziroma se ne želijo, Srbija pa je zato svoj potniški promet že vezala in ga bo še bolj na Madžarsko, pri čemer je glavni financer teh tirov Evropska unija. A to še ni vse. Slovenija je ravno toliko premajhna, da velike države ne vidijo razlogov, zakaj bi nas vključevale v velikopotezne načrte, enako velja za železniške koncerne. Tako smo na tem, da nas bodo bistvene potniške povezave obšle.

Stvari pa niso zgolj črne. Najprej je treba zapisati, da je razvoj železnice evropska prednostna naloga, denarja za financiranje in sofinanciranje pa je toliko, da slovenskega proračuna tudi najbolj smeli projekti ne bi bistveno obremenili. Denar torej ne more biti izgovor. Drugi razlog, da ni treba biti črnogled in obupan, pa je interes Italije in tudi Avstrije po hitrejši povezavi med Benetkami in Dunajem. Strokovnjaki so se doslej predvsem ozirali k povezavi med Münchnom in Istanbulom, ki ostaja zaradi zgoraj opisanih razlogov nerealna, vendar pa možnost vzpostavitve mednarodne povezave med italijanskim severom, Slovenijo in avstrijsko prestolnico sploh ni tako ogromen in nemogoč projekt. Pa še zaželen je. Četudi v Sloveniji vlaki ne bi dosegali izjemnih hitrosti kot v Italiji in Avstriji, je ta slovenska pot še vedno povezava, ki je boljša od katerekoli druge, saj je preprosto najkrajša in optimalna, povezuje pa Dunaj, Gradec, Maribor, Ljubljano, Postojno, Sežano in Benetke, s tem pa seveda Slovenijo odpre omrežjem, ki v Evropo izhajata iz teh dveh držav.

A ni dovolj, da interes italijanskih in avstrijskih železnic za to povezavo obstaja. Slovenska politika namreč tega projekta, tako nujnega, da ne ostanemo nepovezani otok sredi Evrope, še vedno ni pripoznala kot prioriteto. Sploh imamo kakšno prioriteto mednarodnih razsežnosti, ki bi pomenila dejansko odpiranje države v svet? Ne. V tem primeru gre za povezavo, ki bi omogočila dve veliki okni v svet za Slovence (ne gre pozabiti, kako slabo smo letalsko povezani), hkrati pa gre tudi za dva izjemno pomembna kanala za dotok turistov. Ker kot smo zapisali: vlak je nenadoma postal prevoz prihodnosti. In če tega ne sprejmemo, se odpovedujemo tudi turistom, ki se vse bolj navzemajo teh spremenjenih navad.

Kako to dopovedati slovenskim politikom? Nobena politična stranka nima tega v svojem programu, tudi ta vlada tega ni dala na seznam prednostnih nalog, tudi ta vlada caplja v svoji lokalnosti in ne vidi ven iz avtomobilske družbe, kar Slovenija je. A svet se danes premika. In to se dogaja zdaj. Seveda se Slovenija lahko dela, da se je to ne tiče, a zelo hitro se nam lahko zgodi, da nas bo vse skupaj obšlo. In ko bomo to dojeli, to ne bo več ne evropski projekt ne projekt treh držav s skupnimi interesi, ampak nekaj, kar bo padlo samo na nas, žal pa takrat tega sami ne bomo zmogli narediti. Ko Avstrijcev in Italijanov to ne bo več zanimalo, se ne bomo imeli več kam priklopiti. Da, mudi se. In pomembneje je, kot si mislimo.