Referendum o kolturni revoluciji / Odlok enajsti maj?

Vlado Miheljak

9. 5. 2025  |  Mladina 19  |  Dva leva

»Komu pa je namenjena kultura? Ustvarjalcem samim, da izživljajo svoje sanje, ali ljudem? Lepo je, če se to dvoje pokrije, ampak ni vedno tako. Tujih sanj, posebej zamorjenih, ne razume veliko ljudi. Včasih jih ne razumejo niti sanjači sami. ... Prevečkrat podpiramo kulturnike, ki so žalitev za slovensko kulturo, umetnike, ki to niso, in ustvarjalce, ki mislijo, da mora država financirati vsako njihovo izražanje, čeprav prav nikogar ne zanima. Žal gre to pogosto na škodo tistih, ki bi resnično zaslužili podporo in priznanja za njihov prispevek k slovenski kulturi. ... Predvsem pa je treba ločiti zrna od plev in preprečiti, da se kot kulturni ambasadorji Slovenije podpirajo tisti, ki se iz slovenske kulture delajo norca in jo žalijo.«
— Janševa Džang Čing je že leta 2020 predstavila vsebinske razloge referenduma o dodatkih k pokojninam za umetnike ter napovedala kolturno revolucijo, ki bo ločevala med pravo ljudsko in izrojeno kulturo in umetnostjo (romanatomc.si, 19. 5. 2020)

»Udeležba na referendumu je državljanska dolžnost.«
— SD, ki očitno še vedno deluje po starem partijskem refleksu, ni dojela, da v demokratični družbi aktivno ali pasivno politično udejstvovanje ni dolžnost, ampak pravica (N1, 6. 5. 2025)

Najtemeljitejše niso revolucije, ki pripeljejo do spremembe družbenega reda ali prekucnejo obstoječe znanstvene paradigme, ampak tiste, ki radikalno redefinirajo človekove zaznave estetskega, čutnega, moralnega. Pač kulturne revolucije. Ko gre za besednjak slovenskega domačijskega vesolja, bi slej ko prej rekli kolturne revolucije.

Kulturna revolucija? Hja, davnega leta 1966 je veliki Mao oznanil Odlok šestnajsti maj, ki je pomenil začetek tako imenovane kulturne revolucije. Torej revolucije znotraj revolucije. Ki se je zajedala v drobovje družbe in države. Sledil je pogrom proti umetnosti, znanosti, univerzi, pač vsemu, kar je imelo vzporednice tudi v buržoaznem univerzumu. Rdeči gardisti so tribunale proti subverzivnim in protirevolucionarnim intelektualcem, profesorjem, umetnikom, ki so bili disfemično označeni kot »smrdljiva stara deveta dinastija«, organizirali na ulicah ter obtožnice in sodbe revolucionarnih sodišč razglasili na tako imenovanih zidovih resnice. A kot je nekoč priznal sam Mao, so resnično kulturno revolucijo izpeljali šele Rdeči Kmeri, ki so, ko so leta 1975 zmagovito vkorakali v Phnom Penh, takoj začeli izvajati kar najbolj radikalno in dosledno rekulturacijo družbene stvarnosti. Pač, med kitajsko kulturno revolucijo so se lahko ljudje vsaj do neke mere pritajili in umaknili v svojo intimo in zasebnost. Tako imenovane nove ljudi ali »ljudi 17. aprila« pa so Rdeči Kmeri kar avtomatsko izselili iz dekadentnih mest na podeželje ter jih prisilno vključili v prevzgojne delovne komune na (riževih) poljih smrti. Ne samo nadpovprečno izobrazbo in omiko, celo uporabo očal so šteli kot precej zanesljiv zunanji znak intelektualne in kulturne izrojenosti. Seveda je ob tem nastalo kar nekaj nerodnosti in nedoslednosti. Tako je bilo denimo »bratu številka ena«, kot so klicali voditelja Pol Pota, ki se je med drugim štiri leta izobraževal v Parizu, treba status delavca neoskrunjenega porekla šele podeliti. Zato je, zaradi revolucionarnih zaslug, za nazaj postal delavec na plantaži kavčuka. No, ker imajo tudi Janševi gardisti nenehno zagate s trdim partijskim pedigrejem svojega predsednika, bi lahko storili enako. Za naprej in nazaj bi mu s splošnim odlokom odvzeli partijske korenine. S tem bi ga razbremenili ne le estetske napake zadnjega še živega ortokomunista med evropskimi visokimi politiki, ampak tudi njegove hude osebne travme, ki jo posledično čutimo vsi državljani. Mimogrede, Janša gre v teh dneh desetič zapored na partijske volitve (1993, 1995, 1999, 2001, 2005, 2009, 2013, 2017, 2021 in 2025). Ker je imel samo na prvih protikandidata, je postala situacija nelagodna. Predsednik SDS resda ni papež, ki ga izbirajo izmed potencialno več deset kandidati, a vseeno bi pričakovali, da bi v »stranki čistih rok«, za kakršno se predstavlja SDS, za ohranjanje občutka pluralnosti in izbire, uvrstili na seznam vsaj dva kandidata. Denimo Janeza Janšo in Ivana Janšo. Tveganje za presenečenje bi bilo sorazmerno majhno. Prepričan sem, da bi večina gorečih volivcev volila Janeza.

Kakorkoli. Včasih so simbolna dejanja pomembnejša od empiričnega rezultata, a tega očitno ne dojemajo v SD, ki se ji je kolaborantska esenca, vse od Pahorjevega prevzema stranke, očitno vpisala v strankarski DNK. S pozivom zvestim volivcem, naj se udeležijo referenduma in glasujejo za zakon, sicer ne morejo neposredno koristiti manipulaciji Janševih gardistov, dajejo pa ji legitimiteto. Neudeležba na referendumu, ki je zasnovana na izhodiščni laži in številnih kar najbolj umazanih manipulacijah (denimo zlorabljeni fotografiji umetnice Maje Smrekar na plakatu, izkrivljeni izjavi Nike Kovač in še koga na predvolilnem letaku ...), ni stvar različnih pogledov – je točka razločevanja med dostojnostjo in sprevrženostjo. SD je žal izbrala slednjo.