Bomo lačni? / Nezadostna prehranska samooskrbnost Slovenije

Janko Lorenci

9. 5. 2025  |  Mladina 19  |  Kolumna

Nismo bogata dežela, vendar dovolj premožna in socialna, da lakote zaradi revščine ne poznamo. Poleg tega se nam vsako leto godi za malenkost boljše. A to še ne pomeni, da nas lepega dne ne bo zadelo pomanjkanje hrane in bo zavladala lakota.

Pridelamo veliko manj hrane, kot je pojemo. Temu se reče, da je pri nas  / stopnja prehranske samooskrbnosti nizka. Zase pridelamo dovolj le mleka, koruze, govejega in perutninskega mesa, vsega drugega pa zraste na naših njivah, vrtovih, v sadovnjakih manj, kot potrebujeta dva milijona ust. To naših politikov ne skrbi, saj nimamo določene niti najnižje stopnje samooskrbnosti, čeprav smo v tem pogledu na repu med evropskimi državami. Pri tem je ustrezna samooskrba – prehranska suverenost – pomemben člen varnosti vsake države.

Dobre samooskrbe ni, če ni dovolj obdelovalne zemlje. Dovolj je je, če pride na prebivalca kakih 2000 kvadratnih metrov obdelovalne površine. Mi je imamo na voljo le okoli 800. Poleg tega z zemljo, že tako pičlo, ravnamo katastrofalno; na veliko jo pozidavamo, asfaltiramo in na različne načine (tudi s preveč intenzivnim kmetovanjem) zastrupljamo. Iz enkrat pozidane, asfaltirane, zastrupljene zemlje ne bo več hrane. Podatki o izgubljanju dobre zemlje so skrb zbujajoči. Kmetijskih zemljišč je za pet odstotkov manj kot pred tremi desetletji, po letu 1970 smo pozidali več kot sto tisoč hektarov kmetijskih zemljišč. To krčenje se neusmiljeno nadaljuje, kot da bi bili veliki kakor Rusija.

Če slabo ravnaš z zemljo, uničuješ tudi dobre vodne vire. Hkrati je zrak, ki ga dihamo, eden slabših v Evropi. Zemlja, voda, zrak so temelj preživetja in ta naš temelj je krhek. Težav s hrano za zdaj nimamo, saj vse, česar ne pridelamo sami, uvozimo, enako kot krmo za živali, zaščitna sredstva, gnojila, semena … Teh gojimo sami obupno malo, koruznih samo toliko, da z njimi zasadimo dva odstotka njiv, namenjenih koruzi. Pri krompirju je le malo boljše. Brez semen ni novih pridelkov, brez njih je, če ni uvoza, lakota.

Tudi drugih povsem samooskrbnih držav je malo in vse si pomagajo z uvozom hrane. A pred nami so negotovi, tvegani časi.

Največja nevarnost je podnebna kriza, ki vse težave, prehranske pa še zlasti, izrazito zaostruje. Strašne suše in poplave, prezgodnje otoplitve, nenadne ohladitve in zmrzali že zdaj hudo mučijo kmetijstvo, vsako leto pa je še toplejše, podnebje pa še bolj ekstremno. Globalne prehranske verige se bodo prej ali slej začele trgati. Za deželico, ki zase pridela premalo hrane, je lahko to velikanska težava.

Toliko bolj, ker se poleg narave na veliko preureja tudi geopolitika. Povojna pravila mednarodnih odnosov padajo, uveljavlja se zakon močnejšega. Pod hudimi zunanjimi in notranjimi pritiski je tudi Unija – napoti je obema, Trumpu in Putinu, od znotraj pa jo še bolj ogrožajo napredovanje skrajne desnice in rastoči nacionalizmi. Unija je ta čas v slabi kondiciji in slabo vodena: njeni vrhovi forsirajo daleč pretirano oboroževanje, zelena politika – ključna tudi za prehransko varnost – pa tone v ozadje in vodeni. Unija je za nas nepogrešljiva; varuje našo demokracijo in vse vidike naše varnosti – od klasične vojaške do prehranske. Varuje nas bolj kot vsaka vojska. Zdaj skupaj s svetom pada iz krize v krizo in v takih krizah (to smo deloma že doživeli med epidemijo) se lahko normalni odnosi, solidarnost med državami, trgovanje – tudi tisto s hrano – skrhajo in prekinejo. Mi smo, kot rečeno, prehransko izrazito nesuvereni, mejimo pa na sosede, ki imajo do nas celo ozemeljske skomine in bi nam v krizi prej kaj vzeli, kot dali.

Skratka, ranljivi smo v času, ko so na obzorju prav elementarne grožnje – biblijske poplave in suše, vojne, lakota, izsiljevanje. Uresničitev najbolj črnih scenarijev nikakor ni nujna, je pa mogoča in zato je potreben realističen pogled v prihodnost. Ta pa manjka. V osnovi živimo za tu in zdaj in se razvijamo v drastičnem nasprotju z zahtevami časa pred sabo. Tu in zdaj hočemo imeti čim več, sedanjost šteje vse, prihodnost malo ali nič, čeprav so napovedi dramatične.

Zacementiranost v sedanjost je globalen fenomen, a posebej nevaren za tiste male in ranljive države, ki ne vidijo, da skupno, kolektivno, javno spet postaja primarno. Voda, zrak, zemlja, hrana so elementarno skupno. Toda občutek za skupno plahni – drastičen primer za to je uničevanje in izgubljanje dobre kmetijske zemlje, pa tudi njen družbeni korelat – slaba skrb politike za javne službe, njihovo drobljenje in privatizacija. Take vedno slabše služijo večini državljanov.

S tako miselnostjo si dobesedno spodkopavamo tla pod nogami in med drugim perpetuiramo podnebno krizo, prvo grožnjo časa. S kratkoročnostjo je obremenjena vsa politika, janšizem pa še zlasti, saj podnebno krizo minimizira ali celo zanika. Koalicija je glede obdelovalne zemlje napravila droben korak naprej, jo podražila in tako nekoliko zavarovala pred pozidavanjem. A to je premalo. Tako zemljo je treba napraviti nedotakljivo in to – podobno kot pri členu 70 a o vodi kot javnem dobru – zapisati v ustavo.