Komentar Bogomirja Kovača / Mir

dr. Bogomir Kovač

9. 5. 2025  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Ob osemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne sta Evropa in svet na novi prelomnici. Bivši zavezniki in zmagovalci so že zdavnaj postali nasprotniki, v ukrajinsko-ruski vojni celo sovražniki, slavja, vojaške parade in maše že desetletja prirejajo vsak zase. Obe svetovni vojni v 20. stoletju tvorita domala celoto, novo tridesetletno vojno, mešanico neverjetnega vojaškega nasilja, političnih in ekonomskih kriz. V Evropi so z njima dokončno razpadli imperiji, se zlomili brutalni kolonializmi. Po letu 1945 smo na ruševinah njunih vojnih grozot dobili novo mednarodno ureditev sveta.

Število žrtev najbolj smrtonosne vojne presega 75 milijonov, tri odstotke svetovnega prebivalstva. Prvič v zgodovini vojskovanj je umrlo dvakrat več civilistov kot vojakov. Za zmage na bojiščih je bila odločilna vojaška tehnologija, za končni poraz pa zlomi vojne ekonomike držav. Toda svet se je v teh desetletjih korenito spremenil. Pristali smo v obdobju »hladnih vojn« velesil in mreže okrutnih lokalnih spopadov in preigravanj vodilnih držav sveta. Evropski in ameriški pogledi na varnostna tveganja so po 80 letih na kritični prelomnici. EU stavi na multilateralni svet in bolj miroljubno sobivanje držav, ZDA želijo ostati globalni ekonomski hegemon z militantno strateško usmeritvijo. Oboji so pristali v novi vsiljeni militarizaciji sveta, na pragu tretje svetovne vojne.

O novi tridesetletni vojni (1914– 1945) v primerjavi s staro (1618–1648) sta sredi štiridesetih razpredala Churchill in de Gaulle. Prva svetovna vojna nam je v svojih nedrjih prinesla socialistično revolucijo, druga je kot rešitev ponudila socialno državo. Evropa je v svojem nacionalističnem loncu zakuhala obe vojni in na koncu postala odvisna od ameriške ekonomske in vojaške pomoči.

Marshallov plan je omogočil njeno ekonomsko obnovo, Nato ji je zagotovil politično stabilnost. Wilson je leta 1919 zavrnil Churchillovo idejo o skupnem napadu na boljševiški režim v Rusiji, ZDA so po letu 1945 Zahodno Evropo utrdile kot ščit pred morebitnim moskovskim ekspanzionizmom. Nemčijo sta obe velesili pacificirali z razbitjem na dve državi, »železna zavesa« od Baltika do Črnega morja je začrtala povojno blokovsko delitev sveta. Zahodna Evropa se je v desetletju po drugi svetovni vojni poenotila glede ekonomskega povezovanja, hkrati pa zapravila možnost vzpostavitve svoje politične konfederacije. Francijo in Zahodno Nemčijo so tu blokirale Velika Britanija in ZDA. Politična usoda EU je bila s tem zapečatena.

Vseskozi obstaja o razumevanju druge svetovne vojne tudi revizionistična razlaga, zlasti glede opravičevanja vojnih zločinov. Vizija von Clausewitza, da je vojna politika z drugačnimi sredstvi, je bila v tridesetletni vojni dokončno pokopana. Vojne so postale brutalni obračuni s civilnim prebivalstvom mimo frontnih črt, načrtno sredstvo, kako s civilnimi žrtvami prisiliti nasprotnika k vojaški predaji. Nacizem in fašizem naj bi genocidne metode zgolj prevzela od brutalnih praks evropskega kolonializma, njuna podreditev Evrope je način skupnega zahodnega upora proti boljševizmu in »azijskemu barbarstvu« socializma. Tudi kolaboracija velja za obrambo pred komunizmom, pasivno sprejemanje okupacijskih sil je edini način političnega preživetja držav. Argumentacija Quislinga na Norveškem je postala domala univerzalna dogma povojne politične desnice. Odporniška antifašistična gibanja so tako v okupirani Evropi nehote postala tudi del notranje državljanske vojne in zunajsodnih povojnih pobojev, tudi pri nas. Vsi ti vidiki »socializacije« vojaških spopadov so najtežja dediščina druge svetovne vojne.

Sile osi, od Berlina do Tokia, so hotele prirediti mednarodni red glede na svoje strateške interese. Želele so osvojiti tuje proizvodne vire, si podrediti trge, mobilizacija lastnega gospodarstva je bila ključna za končni vojni uspeh. Nemška vojna ekonomika in politični vzpon Hitlerja sta v veliki meri posledica velike depresije v letih 1929–1932. V večini vojskujočih se držav je leta 1943 vojaška industrija obsegala med 50 in 75 odstotkov BDP, vojna ekonomika z orjaškimi primanjkljaji, bančnim kreditiranjem, tudi inflacijo in racionalizacijo potrošnje je opravila z medvojno recesijo. Rooseveltov New Deal in nacistični Sofortprogramm sta očitno postala keynesianska pred Keynesom. Za Hitlerja je invazija na SZ del velikega vojnega načrta zaradi surovin, Stalin se pripravlja na vojno z Nemčijo zaradi širjenja komunistične internacionale. Konec 30. let je SZ največja svetovna proizvajalka orožja, Pakt Ribbentrop-Molotov je bil zgolj obojestranska politična prevara. In epilog poznamo.

Ekonomsko sporočilo je zato preprosto. Drugo svetovno vojno so dobile države, ki so imele več ekonomskih virov, boljšo organizacijo vojne ekonomike in učinkovitejšo vojaško tehnologijo, zlasti na morju in v zraku. Sile osi so vojno bitko izgubile zaradi večjih ekonomskih zmogljivosti zavezniških držav, zlasti ZDA. Oboroževanje ima kratkotrajne antirecesijske učinke, lahko poveže države in spodbudi ekonomski razvoj. Toda dolgoročno ne prinaša rešitev. ZDA so osemdeset let po drugi svetovni vojni dober primer teh zablod. Geopolitičnega primanjkljaja EU zato ni mogoče rešiti s tradicionalnimi koncepti varnosti in ekonomiko oboroževanja. Ekonomika miru je učinkovitejša in varnejša alternativa.