Komentar Bogomirja Kovača/ Čas napetosti

dr. Bogomir Kovač

30. 4. 2025  |  Mladina 18  |  Ekonomija

Letošnje tradicionalno aprilsko srečanje finančnega sveta pod okriljem Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke (SB) v Washingtonu je minilo v dramatičnih okoliščinah kaotične trumponomike. Ponudilo je resna opozorila in hkrati pomirjajoče izjave, kot se za washingtonski Davos spodobi. Pomlad 2025 ni naklonjena makroekonomskim napovedim. Preveč je negotovosti in tveganj, premalo oprijemljivih stališč, kam in kako se bo gibalo svetovno gospodarstvo. ZDA so po Nixonovem tečajnem šoku svetu ponudile novo Trumpovo carinsko resetiranje globalne ekonomije. V obeh primerih stari brettonwoodski instituciji izgubljata svoj pomen. Grožnje trgovinske vojne za zdaj nižajo napovedi rasti, povečujejo nevarnost stagflacije in dolgoročne vzdržnosti zadolževanja. Očitno stara pravila in igralci »Washingtonskega konsenza« ne morejo voditi nove svetovne igre. ZDA kot Orwellov Veliki brat izgublja bitko celo v presojah MDS. In Kitajska to očitno najbolje razume. Trump ji zgolj tlakuje pot na globalni Olimp.

Letošnje washingtonsko globalno srečanje centralnih bankirjev in finančnih ministrov je minilo v stopnjevanju napetosti med Belo hišo ter vodstvi MDS in SB. Ne gre zgolj za ameriško nestrinjanje z letošnjimi napovedmi in svarili obeh institucij, ZDA po Trumpovem dekretu preverjajo smiselnost svoje vloge v njunem delovanju. Izvršna direktorica MDS Kristalina Georgieva je pesimistične ekonomske napovedi rasti in metastaze dolžniške krize povezala z nepredvidljivo Trumpovo ekonomsko agendo. MDS je po treh mesecih »trumpovanja« napoved globalne gospodarske rasti znižal od 3,3 na 2,8 odstotka, ameriško pa je domala prepolovil, z 2,7 na 1,8 odstotka. Povprečne efektivne ameriške carinske stopnje bodo ob koncu 90-dnevnega odloga poskočile na 20 odstotkov, globalne so najvišje po letu 2000. Zaradi negotovosti se povečujejo stroški zadolževanja, povprečna javna zadolženost sveta pa je na meji 100 odstotkov svetovnega BDP. In to bo prizadelo vse, še najbolj manj razvite države.

Ameriški finančni minister Bessent je očital MDS in SB, da se izgubljata v labirintih podnebne krize in problemov neenakosti, zunaj njunega mandata. Georgieva mu je pojasnila, da so mednarodna trgovina, zadolženost in razvoj povezani, da je logika globalne ekonomike vključujoča in ne izolacionistična. Dejansko je prav globalna ekonomska integracija prava pot, čeprav ni brez napak. Deindustrializacija in pritisk na plače običajno nastaneta zaradi selitve proizvodnje v države z nižjimi stroški dela, globalne relativne cene pogosto povzročajo neenako menjavo, negotovost povečujejo finančni lomi in zadolženost … Trgovinske ovire ne rešujejo nobene od teh tegob. Globalizacija ni brez napak, toda WTO je od leta 1995 veliko prispeval k razvojni konvergenci držav prav z liberalno tržno agendo, nižjimi carinami in trgovinskimi sporazumi. Globalna trgovina je kot pretakanje vode, ko ji nastaviš ovire, odteče drugam. In takšni stresi v hipu prizadenejo finančne trge, pribitke na državne obveznice, spremenijo se tečaji … To so v ZDA aprila 2025 že doživeli, dolar je depreceiral, zadolževanje se je podražilo, borzne vrednosti pa dramatično padle. In če bodo hkrati narasla inflacija in bodo centralne banke dvignile obrestne mere, vlade pa bodo zategnile proračune, se lahko svet znajde v vrtincu stagflacije in dolžniške krize. Najslabše makroekonomske kombinacije.

Ekonomska zgodovina ni nikoli prizanesljiva. Natančno takšne razmere so povzročile ZDA leta 1971, ko je Nixonova administracija opustila ogelni kamen svetovne tečajne politike, vezavo dolarja na zlato. ZDA so naraščajoči trgovinski primanjkljaj in padanje zaupanja v moč dolarja reševale z dramatično demontažo brettonwoodske monetarne ureditve. To je povzročilo v desetih letih dve naftni krizi, visoko inflacijo, stagnacijo in veliko dolžniško krizo, predvsem »tretjega sveta«. ZDA imajo danes še večje težave, le da se tokrat miniranja svetovnega gospodarstva lotevajo s fiskalne strani. Nekdanji »Nixonov šok« je danes nadomestil Trumpov carinski šok. In ta lahko privede do podobnih posledic kot pred petdesetimi leti.

MDS je danes z nasveti in posojili prisoten v 93 državah sveta in pomeni steber neoliberalne agende. Bolj streže kapitalskim interesom kot socialnim, njegov nabor zapovedanih strukturnih reform in večje fleksibilnosti ni ravno vzor želenih ciljev trajnostnega razvoja in razvojne pravičnosti. Čeprav širi svojo agendo na nove razvojne teme (podnebne spremembe …), ostaja zvest notranjim varčevalnim politikam države in spodbujanju tržne globalizacije. Spor z ZDA zadeva bolj problem njihovega financiranja kot logike delovanja, moti jih nova logika ameriškega izolacionizma. Trumpova trgovinska vojna sproža ekonomsko in finančno fragmentacijo, sili države BRICS v alternativne institucije, mimo vloge MDS in SB. Kitajska se je edina jasno postavila po robu Trumpu in sporoča, da lahko vodi svet uspešneje in pravičneje od ZDA. Težava komunistov so tudi tokrat negotova »prehodna obdobja«.

Lani se je washingtonsko srečanje končalo bolj optimistično. Toda pesimizem v oceni položaja ni nič boljši od optimizma, ki ne želi sprememb. Ko stari svet razpada, novega pa še ni, se rojevajo pošasti, pravi Gramsci. Težava je v tem, da zgodovina rada uči, le učencev nima.